Kot prostovoljka sem se vključila v Verižni eksperiment, mednarodni projekt, ki predšolske otroke motivira za pridobivanje tehničnega znanja. Mentorji, ki delujemo na ZLU, smo bili deležni že dveh enotedenskih usposabljanj. Prvo je bilo v Trbovljah, konec marca pa smo bili gostje v Italiji. Spet smo v mednarodnih ekipah (Slovenci, Poljaki, Hrvati in Italijani) ustvarjali verižne člene, ki sprožajo frnikole. Že pri izdelavi šestih členov v Trbovljah smo se spoprijateljili ter dali krila posameznikovi ustvarjalnosti in skupinskemu delu. V Italiji se je vse samo še nadgradilo. Največje zadovoljstvo pa je, ko vsak ponedeljek z otroki v zagorskem vrtcu Maja ustvarjamo verižni člen. Otroci z navdušenjem zabijajo žeblje, žagajo, brusijo, barvajo … Tako spoznavajo orodja ter soustvarjajo končni izdelek. Navdušeni so, ko na koncu verižni člen tudi preizkusimo.

Kako to, da sem tako rada del tega eksperimenta? Zato, ker je resnično namenjen otrokom, zato ker so vzgojiteljice in vzgojitelj srčni ljudje, ki jim je delo z otroki v veselje, zato ker so na ZLU enkratno operativne ženske, ki ideje takoj uresničijo. Starejši v skupini smo v tem projektu dobili potrditev, da je naša znanja in izkušnje še vedno mogoče koristno uporabiti v družbi. Zavedam se, da se redko ustvari tako imenitna skupina, kot je naša. Starejši občudujemo znanja in spretnosti mlajših, mlajši nas pa upoštevajo in res v najplemenitejšem pomenu besede skrbijo za nas.

Ko pride človek v obdobje upokojitve, ko se z vso naglico seštevajo leta, ko se morda slog življenja popolnoma spremeni, ima dve možnosti. Lahko obtiči v zasluženem počitku in celo v tem uživa. Lahko pa izbere aktivnosti, za katere prej ni imel časa, pri tem sreča nove ljudi, širi svoja obzorja, se povezuje z mlajšimi in ugotovi, da je starost pravzaprav samo koledarsko vprašanje.

Naj bo to povabilo k vseživljenjskemu učenju.

Alenka Knez (ing.alenkaknez@gmail.com)