Marca bo minilo leto dni, odkar je Veronika Žurga obiskala Svetovalno središče Novo mesto in postala naša prostovoljka. Veronika je po naravi odprtega duha, rada se uči in spoznava nove stvari. Energijsko se polni z branjem knjig in sprehodi v naravo.
V pogovoru je podrobno opisala svoje delo. Tujcem nesebično daruje svoj čas in znanje ter jim nudi učno podporo pri samostojnem učenju slovenščine. Se torej prostovoljstvo splača? Veronika poudari, da če se ga lotiš zato, da se ti bo splačalo, se ti najverjetneje ne bo. Če pa zanj najdeš prave razloge, če želiš narediti nekaj dobrega za druge, boš gotovo na koncu na boljšem tudi sam. Prostovoljstvo prinese veliko dobrega. Najpomembnejša elementa za razvoj empatije sta prav komunikacija in spoštovanje raznolikosti ljudi, s katerimi dela. Treba je zgraditi medosebni odnos, v katerem se drug drugega posluša posluša in se jim poda odgovore. Veronika vse to zna, saj razume, s katerimi ovirami in izzivi se srečuje nekdo, ki se spoznava z novim jezikom.
Veronika, ali se nam lahko kratko predstavite?
Zanimajo me številna zelo različna področja. To je tudi razlog, da sem izbrala študij filozofije in primerjalne književnosti ter pridobila široko znanje. Trenutno sem zaposlena v knjigarni, kjer sem še naprej povezana s knjigami. Po študiju sem še nekaj časa živela v Ljubljani, predlani pa sem se preselila v Novo mesto. Živim blizu domačega kraja, prihajam namreč iz Dobindola.
Kje ste izvedeli za Svetovalno središče Novo mesto?
Že prej sem poznala RIC kot izobraževalni center, nisem pa vedela veliko o programih, ki se tu izvajajo. Po selitvi iz Ljubljane sem se začela bolj zanimati za to, katere dejavnosti so na voljo v Novem mestu. Prijatelj Kristijan Kiseljak je ravno takrat delal pri vas in mi je predstavil številne možnosti izobraževanja in aktivnosti v središču. To je bila ravno prava spodbuda, da sem bolj intenzivno začela razmišljati o svojih možnostih udejstvovanja.
Ljudje se odločajo za prostovoljstvo iz različnih razlogov. Prostovoljci nesebično darujejo svoj čas, trud, znanje … Kako se je pričela vaša zgodba o prostovoljstvu?
Kot rečeno, je moje zanimanje spodbudil Kristijan, ki mi je predstavil prostovoljstvo v Svetovalnem središču. Ideja se mi je vedno zdela plemenita in zanimiva. Ker delam izmensko, sem vsakič, ko sem razmišljala o vključitvi v prostovoljstvo, imela pomisleka glede organizacije časa. Kristijan pa mi je dejal, da je možno termine prilagoditi ter jih uskladiti glede na mojo časovno razpoložljivost. To mi je močno olajšalo odločitev.
Kristijan me je nato povezal z vami. Prijazno in podrobno ste mi pojasnili, kako deluje prostovoljstvo v okviru Svetovalnega središča. Dorekli sva vse potrebno in kmalu zatem sem začela. V veliko pomoč so mi bili vaši nasveti in gradiva. S tem sem dobila odlično in prepotrebno podporo, da lahko izvajam kakovostne in zanimive učne ure. Pohvaliti moram tudi organizacijsko plat, saj za vse poskrbijo v središču. Najprej je bil pri tem moja povezava Kristijan, trenutno pa odlično sodelujeva z Zvonko Potočar. Obvešča udeležence o terminih in nam pripravi vse potrebno za izvedbo učenja slovenščine. Tako udeležencem kot meni je vedno na voljo, če potrebujemo nasvet ali pomoč.
Kaj je bil razlog, da ste se odločili za učno podporo pri učenju slovenščine?
Med številnimi različnimi dejavnostmi me je najbolj pritegnila možnost učne podpore pri samostojnem učenju slovenščine za tujce. Tudi sama se rada učim tujih jezikov, obenem pa se mi zdijo jeziki, tudi slovenščina, izjemno zanimivi; zanima me njihova struktura, pravila in posebnosti. Učna podpora pri slovenščini se mi je zato zdela odlična možnost, da svoje znanje in zanimanje prenesem na druge. Zdi se mi, da lahko zaradi tega, ker se sama aktivno učim tujih jezikov, tudi do neke mere razumem, kakšne ovire in izzive imajo udeleženci. Skupaj raziskujemo in premagujemo učne izzive.
Odločitev se je vsekakor izkazala za pravilno, saj zares uživam. Okolja, v katerih poteka učenje, pa tudi nasploh izmenjava znanj ter informacij so zame prostor navdiha, saj nam omogočajo stalno rast in izpopolnjevanje.
Kaj vas to pomeni biti prostovoljka?
Ob prostovoljstvu pomislim na zares široko paleto dobrega. V današnjem času pogosto poslušamo o prevladi individualizma in hkrati o tem, kako pomembno si je vzeti čas zase. Zdi se mi, da je prostovoljstvo ena od svetlih možnosti, kako obogatiti čas sebi in drugim.
Pravzaprav gre za preprosto početje, pri katerem največ šteje čas, ki ga posvetimo drugim. Tu ni v ospredju vsak posameznik z individualnimi cilji, ampak gre za širšo povezanost, pri kateri se zaradi sodelovanja pozitivni učinki pomnožijo.
Pomembno se mi zdi tudi, da prostovoljstvo povezuje najrazličnejše ljudi. V skupini, ki ji nudim podporo, imamo vsak drugačno ozadje, prihajamo iz različnih krajev, izhajamo vsak iz svojih izkušenj in navad. Zdi se mi, da prostorov s takšnimi srečanji ni prav veliko, zato so toliko pomembnejši. Ko namreč to, kar prinesemo s seboj, združimo, nastane neka nova, obogatena celota, iz katere lahko nato vsak črpa novo energijo.
Če se odločimo za prostovoljstvo, zagotovo storimo veliko dobrega tudi zase. Prepričana sem, da vsakemu človeku koristi občutek, da k nečemu prispeva. S takšnim udejstvovanjem lahko res ogromno pridobimo, saj nas opolnomoči, nam daje moč in pogum za nove izzive. Tako čas, ki ga vložimo v prostovoljstvo, pravzaprav vložimo tudi vase.
Marca bo že eno leto, odkar sem prostovoljka na RIC-u. Vsak teden se veselim našega druženja, ker se vedno tudi sama kaj novega naučim. Predvsem pa na srečanju vsakič pridobim zvrhano mero pozitivne energije.
Poleg vsega, s čimer se ukvarjate, imate še kakšen skriti hobi, ki bi ga delili z drugimi? Katere so vaše največje vrline?
Predvsem rada uživam v preprostih stvareh. Izjemno rada berem, ker mi knjige odpirajo vrata v številne neznane in zanimive svetove. Prav tako rada gledam filme in gledališke predstave.
Najbolj pa me pomiri in sprosti narava. Obožujem sprehode, na katerih lahko samo opazujem drobno dogajanje. Z veseljem odkrivam tudi nove kotičke in sprehajalne poti po Sloveniji, še toliko bolj je to zabavno v družbi kužkov.
Kot sem že omenila, me zanimajo tuji jeziki. Poleg angleščine in nemščine sem se nekaj časa učila tudi španščino in ruščino. Za dlje časa pa je z mano ostala francoščina. Po enoletnem tečaju sem se lotila samostojnega učenja, s katerim še vedno nadaljujem, saj v tem res uživam.
Moji hobiji so najbrž hkrati vzrok in posledica tega, da sem po naravi zelo odprtega duha, rada se učim in spoznavam nove stvari.
Ali bi želeli še kaj sporočiti ostalim, ki želijo svoje znanje in veščine posredovati naprej?
Na prvem mestu bi jih nagovorila, naj le pogumno zakorakajo v raziskovanje možnosti, kako bi lahko svojo željo uresničili. Zares svetujem, naj se obrnejo na kakšno organizacijo, ki jim bo predstavila morda še nepoznane možnosti udejstvovanja. Na ta način bodo lažje odkrili dejavnost, ki ustreza njihovim veščinam in prostemu času – vse to lahko zagotovo potrdim s svojo izkušnjo.
Predvsem pa šteje vsaka pozitivna gesta, naj bo še tako preprosta. Zavedati se moramo, da lahko vsak z nečim prispeva k lepšim in polnejšim trenutkom, iz katerih vsi napredujemo in postajamo bogatejši.
Ana Marija Blažič (ana.marija.blazic@ric-nm.si), Svetovalno središče Novo mesto, RIC Novo mesto
