Vse od začetka 19. stoletja se med slovenskimi pisateljskimi in pesniškimi imeni pojavljajo tudi ženske: Fany Hausmann, Luiza Pesjak, Josipina Turnograjska, Alma Karlin, Zofka Kveder, Mira Mihelič in druge. Kako to, da o večini navedenih tako malo vemo? Je mednarodni dan knjige priložnost, da presežemo vrzel in se odločimo pogledati, kako so v svetu, ki so ga vodili moški, delovale in razmišljale ženske?
Ženska naj bode pred pečjo ali pri zibeli – ne pri peresu! To ni njih poklic.
Položaj ženske in moškega je bil v času razcveta slovenske pisane besede znan vnaprej, skladno z družbenim statusom, ki ga je uživala družina. Zagotovo bi med tistimi posamezniki in posameznicami, ki so se v šoli naučili le pisati in brati, našli nadarjene za umetnost, vendar niso imeli priložnosti, da bi se izkazali. Med premožnejšimi je bilo več takih, ki so izrazili svoje misli, pisali, objavljali svoja dela v časopisih, pa so se njihova imena do današnjih dni pozabila. Lani ob tem času smo med drugim razmišljati tudi o razlogih za to, letos pa se posvečamo t. i. ženskemu vprašanju.
Jaz menim, da predno se bo dalo trditi, kako sta si različna oba spola v razumnosti, zmožnosti, vztrajnosti in volji, morali bi prej moški in ženske obiskovati enake šole, baviti se z enakimi študijami, opravljati enake posle. Se ve, da bi le v majhnem to bilo mogoče, a ne celoma. Zatorej se tudi ne more prej soditi o pravi različnosti moške in ženske razumnosti.
Gotovo je, da, odkar svet stoji, prepričujemo se, da sta oba spola obdarjena z različnimi lastnostmi, a te lastnosti se ujemajo med seboj.
Fany Hausmann je bila nemškega rodu, vendar je mati z njo govorila slovensko. Po selitvi na slovensko Štajersko je vzljubila ta jezik in v njem pisala pesmi. Verjetno si ni obetala svetovne slave, morda bi kdo celo rekel, da je pisala iz dolgčasa, vendar se je v zgodovinskem spominu ohranila celo kot prva pesnica, ki je pisala v slovenščini.
Josipina Turnograjska je živela v času slovenskega preroda. Dogajanje ob Zedinjeni Sloveniji in spodbujanje narodne zavesti jo je navduševalo. Pisala je prozna dela in jih tudi objavljala.
Luiza Pesjak in Pavlina Pajk sta prvi avtorici t. i. ženskega romana. Luiza Pesjak je kot hči znanega ljubljanskega odvetnika Blaža Crobatha spoznala številne znane in pomembne pesnike in pisatelje, med drugim Franceta Prešerna, Frana Levstika, Josipa Jurčiča. V pogovoru z njimi, pa tudi iz njihovih kritik, je rasla kot pripovednica. Za prvi slovenski ženski roman velja njeno delo Beatin dnevnik, ki ga je nedvomno dobro prebrati.
Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del.
Almo Karlin, njeno delo, popotovanja in zapuščino spoznavamo šele v današnjem času. Danes jo cenimo kot pogumno, samostojno, napredno žensko. V njenem času ji je bilo vse prej kot lahko. Prav zagotovo so se domači malo sramovali tega, da je kar sama potovala po svetu. V knjižnicah najdemo njene povesti, romane in novele v slovenskem in nemškem jeziku. Večina slovenskih del je izšla v zadnjem obdobju in so dostopna tudi v obliki e-knjig.
Ne vse in ne za vse — ali nekaj strani ženske duše in ženske osode sem skušala napisati za nekatere. Ne pričakujem, da bi me vsi v vsem razumeli ali želim, da bi me ne razumeli napačno. Nisem hotela vlačiti ženskega trpljenja v blato, le pokazati sem ga hotela onim, ki ga ne vidijo, da vedo zanj in da spoštujejo ženo radi nje in njega in njene temne, zagonetne osode.
Zofko Kveder poznamo kot ‘spremljevalko moderne’ – tako smo se učili v šoli. V resnici bi jo lahko brez sramu uvrstili ob bok Zolaju in drugim znanim naturalistom. Njena življenjska zgodba je bila zanjo potrditev, da ne moreš izstopiti iz vlaka, ki so ga zate določili geni, okolje in zgodovinski trenutek. V svojih delih (Njeno življenje) je opisovala prav to.
In potem je tu nedavno odkrita Mira Mihelič in njen April. Odlična zgodba o ženski in njeni pravici do ljubezni. Postavljena je v kontekst prvih dni aprila 1941, ko so Ljubljano napadle nemške sile, in ugledno meščansko okolje z jasno določenimi pravili, ki jih kroji tradicija, ne da bi se ozirala na človeka in njegova čustva.
Vsekakor je lažje sovražiti kot ljubiti in razumeti, laže je ubiti kakor približati se tistemu, kar ljubimo.
Moški in ženske se dopolnjujemo; ravno zato je svet tako pester. Če bi brali samo moške avtorje, bi torej imeli izkrivljen pogled na svet. Odrasli bralec nadgrajuje tisto, kar so ga naučili pri pouku književnosti. Vzpostavlja dialog s književnim besedilom, priznava, da ima avtor/-ica pravico do lastnega pogleda na svet, in si hkrati zna tako ustvariti kot utemeljiti mnenje o prebranem.
Pogosto pod pritiskom javnega mnenja in medijske izpostavljenosti posameznih del sodobne (tuje) književnosti ocenimo, da moramo brati tisto, po čemer segajo vsi. Čemu? Pri marsikom se doma skrivajo stare knjige slovenskih pisateljic, ki prav tako razvijajo bralno in druge temeljne spretnosti, širijo obzorja in omogočajo odmik od trenutnih življenjskih izzivov. Seveda so na voljo tudi v knjižnicah, zanje ni čakalne vrste, številna dela so v e-obliki objavljena na portalih dLib in Wikivir. S tem se jim vsaj malo oddolžimo za njihov trud in jim dodelimo mesto, ki jim v literarni zgodovini pripada, čeprav stroka v učnih načrtih zanje ne najde mesta.
Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS
