Skupnost privržencev IO se je sestala v virtualnem okolju
Covid-19 nas je zamajal – v naših prepričanjih, navadah, ustaljenih poteh … Prvi val smo preživeli z nekaj praskami, skoki v neznano in premikanjem domnevno nepremakljivega. Kar ni bilo izvedljivo tedaj, smo preložili na jesen – s pomislekom, da bo tedaj morda še huje. Globoka jesen nas je streznila s spoznanjem, da ni več izgovorov in da je korenita sprememba neizogibna. Odprtost zanjo in proaktivna odzivnost nanjo nista več le dokaz gibkega uma, temveč pogoj za preživetje. V prihodnje ne bo nič bolje (oziroma tako, kot je bilo nekoč), če ne bomo izskočili iz primeža omejitev in se prepustili svobodi znotraj danega, vendar drugače zaznanega. Resne zadeve, ni kaj. In kako naj bi se ob vsem tem imeli dobro?
Pa smo se. Ne le kot posamezniki, temveč kot skupnost – na LPoIO, 17. in 18. 11. 2020. Navdušenje nad dogodkom izhaja iz izpolnjenih evalvacijskih vprašalnikov, komentarjev v klepetalnici Zoom in osebnih sporočil, ki smo jih prejeli organizatorji. Prispevki so bili posneti vnaprej, zato smo se lahko držali urnika. Bilo nas je mnogo, prvega dne nad 330, za kar nas navdaja hvaležnost. Verjamemo, da smo s skupnimi močmi v kolektivno zavest prispevali kanček dobre energije, tako zelo potrebne za zgoraj omenjeno spremembo – tudi v izobraževanju (odraslih).
Preobrazba izobraževanja gre z roko v roki z digitalno preobrazbo, v katero smo bili kar naenkrat pahnjeni vsi. Zgolj preselitev obstoječih načinov v virtualni svet ni dovolj. Potrebno je veliko več, morda že kar paradigmatični premiki. Vse je nenadoma odprto ali pa naj bi bilo: človek ‘odprte glave’, odprti izobraževalni viri, programi, organizacija … pa tudi zakonodaja. Na temelju množice podatkov so učne poti generirane avtomatsko ter prikrojene značilnostim in potrebam posameznika. Po drugi strani jih uravnavajo potrebe – ne današnje, temveč prihodnje – po kompetencah v družbi in na trgu dela. Človek skupaj z umetno inteligenco – ne šele jutri, temveč že danes in – vse življenje! O vsem tem in marsičem smo izvedeli v prispevku mag. Mitje Jermola. Izredno pohvaljena predavatelj in tema sta pri udeležencih vzbudila odprtost za povsem nove pristope ter željo po dodatnih informacijah s tega področja.
Skupaj in usklajeno gre bolje – tudi v težkih časih
Evalvacija izkušenj z izobraževanjem odraslih v prvem valu epidemije (glej prispevek dr. Tanje Možina) je na primeru ljudskih univerz, srednjih šol ter univerz za tretje življenjsko obdobje prinesla kar nekaj ugotovitev in predlogov za nadaljnji razvoj. Te zadevajo sistemske ukrepe in usmeritve, razvojno in strokovno delo, usposabljanja in spopolnjevanja, IKT opremo in orodja ter spremljanje in evalvacijo. Udeleženci so pohvalili strukturo raziskave, ki je nastala v sodelovanju s Filozofsko fakulteto, Oddelkom za andragogiko in pedagogiko, ter način podajanja. Nekateri so predlagali še evalvacijo s strani udeležencev.
V prispevku je bilo zaznati vztrajnost in zanos izobraževalcev in drugih deležnikov v IO. Ta pogled je dopolnila panelna razprava direktorjev vseh treh javnih zavodov, ki zadevajo IO: CPI, ZRSŠ in ACS. Mag. Janez Damjan, dr. Vinko Logaj ter mag. Andrej Sotošek so se zavzeli za več povezovanja in medsebojne komunikacije za boljšo usklajenost in enakovredno obravnavo IO – ne le v času epidemije, temveč nasploh. Udeleženci so si želeli še več konkretnih napotkov, pohvalili pa so dejstvo, da so predstavniki sedli za omizje, kar naj bo osnova za nadaljnje sodelovanje.
Stabilnost in urejenost sta pogoja za uspešno delovanje
Javna služba v izobraževanju odraslih je svoje temelje dobila v posodobljenem ZIO-1 (2018). Sledilo je oblikovanje podzakonskih aktov – dva od teh sta našla svoje mesto na tokratnem posvetu. Mag. Tanja Vilič Klenovšek je predstavila Smernice za svetovalno dejavnost, mag. Katja Dovžak pa je osvetlila proces oblikovanja novih standardov in normativov za financiranje in izvajanje javne službe v IO. Pravilnik je dobra dva tedna kasneje, 4. 12., doživel svojo objavo v Uradnem listu. Pravnomočen postane 1. 1. 2021, kar potrjuje uvodne besede ministrice dr. Simone Kustec, da bo javna služba stopila v veljavo v začetku naslednjega leta. V teh dneh se to le še potrjuje, medtem ko so na samem dogodku udeleženci izražali mnenja, da je bilo konkretnih informacij premalo.
(Nova) urejenost pa se vzpostavlja tudi na evropski ravni, kjer so bili sprejeti posodobljeni in nekateri novi strateški dokumenti: Program znanj in spretnosti za Evropo (European Skills Agenda), Evropski izobraževalni prostor (European Education Era), Akcijski načrt za digitalno izobraževanje (Digital Education Action Plan) in še nekateri. Omenjeni dokumenti temeljijo na Evropskem stebru socialnih pravic (European Pillar of Social Rights), katerega prvo od dvajsetih načel zagovarja pravico do kakovostnega izobraževanja, usposabljanja in vseživljenjskega učenja za vse. Resolucija o IO bo menda zasnovana v naslednjem letu, v času slovenskega predsedovanja Svetu EU.
Na LPoIO je Ema Perme izpostavila, da so priporočila na evropski ravni usmerjena v trajnostno konkurenčnost, socialno pravičnost in odpornost, države članice pa naj na teh temeljih oblikujejo holistične nacionalne strategije spretnosti in jih uresničujejo uravnoteženo. Evropski ukrepi so podprti tudi z novim večletnim finančnim mehanizmom 2021–2027, ki ga je na LPoIO predstavil novi vodja službe za kohezijsko politiko na MIZŠ, Janez Žužek. Z informacijami o načrtovanju MIZŠ v okviru Evropske kohezijske politike 2021–2027 in do konca obdobja OP 2014–2020 ga je dopolnila mag. Katja Dovžak.
Veliko spodbudnega se pripravlja tudi v okviru novega programa Erasmus, ki nam ga je – skupaj s platformo EPALE – približala Ana Stanovnik Perčič s CMEPIUS. Odličen primer projekta Erasmus+ Kombinirano učenje odraslih so predstavili sodelavci UPI LU Žalec in njihovi partnerji.
Za konec
Virtualni stojnici (Verižni eksperiment v vrtcih ter Znanje za odličnost v neformalnem izobraževanju) sta nastali v odziv na prošnji dveh izvajalcev IO, da se v preddverju prizorišča LPoIO predstavijo na dejanskih stojnicah. Zaradi prehoda v virtualno okolje smo sklenili, da ju predstavimo z videoposnetkoma. Pri tem se nismo ozirali na pripadnost posamezni asociaciji IO in posledično njihovo neenakopravno zastopanost. Kritika je na mestu, zato že razmišljamo o rešitvi. V začetku naslednjega leta bomo odprli natečaj za primere dobre prakse, ki bi jih – v virtualni obliki, morda pa tudi v živo –, predstavili na naslednjem letnem posvetu. Zamisel še ni povsem zrela, vsekakor pa se bomo na pobude udeležencev odzvali proaktivno.
V dveh dneh smo prisluhnili 23 nastopajočim ter 16 prispevkov povezali z izpostavljanjem vrednot, ki naj krojijo našo prihodnost. Naj zaključimo z besednim oblakom in željo, da se naslednjič srečamo v živo, vendar s pristopi, ki bodo oplemeniteni z letošnjo izkušnjo.
Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS
Namesto komentarja dodajamo odziv Natalije Planinc.
