Približeval se je možev rojstni dan in na spletu sem po naključju opazila oglas za potapljaški tečaj. »Tole si pa že dolgo želim narediti,« sem si rekla. Imava skupno izkušnjo snorkljanja in obema je bila všeč. Zdaj je priložnost, da to nadgradiva. In sem kupila tečaj za dve osebi, stari 50+.
Presenečenje je uspelo. Tečaj je bil v Fiesi sredi poletja, na plaži, polni ljudi. Učitelj, profesionalni potapljač, nas je seznanil s pomembnimi informacijami. Z možem sva hitro ugotovila, da ta aktivnost ni trivialna, da zahteva precej znanja in pozornosti. Teorija mi gre običajno precej dobro. Tudi ta mi je. Potem je sledila praksa s potopi. Komaj sem čakala pravo izkušnjo.
Prva naloga je bila zlesti v potapljaško obleko. Ojej! Neoprenska obleka od gležnjev do vrha glave, sredi najhujše vročine na plaži, polni ljudi. Priznam, da sem naredila izborno predstavo. Moje preobilno telo stlačiti v tesno obleko je bil izzivalen podvig, ki ga nisem pričakovala. Vsaka okončina se je zatikala in trebušček je ječal ob stisku. Proces natikanja obleke je trajal in trajal. Gledalci so se posedli naokoli in se prešerno zabavali. Jaz pa sem trmasto vztrajala in si prigovarjala: »Saj me nihče ne pozna. Četudi me, mu ne bi na misel prišlo, da sem to jaz.« Potem sem se le skobacala v morje.
»Sem človek žaba. Končno!« si ponosno rečem. Z masko, v obleki, z jeklenko na ramenih, okoli pasu mi visijo uteži. Impresivno.
Potopimo se nekaj metrov v globino, začutim, kako se moja pljuča polnijo z zrakom z vsakim metrom globine. Navdušujoče. Tu spodaj je popolnoma drug svet, fizika deluje drugače. Pogledam navzgor – nekaj metrov nad mano brca nekaj deset nog.
Sledi prva vaja. Učitelj nam demonstrira, kako si pod vodo očistimo masko. Masko snameš, jo daš zopet nazaj na obraz, potegneš zrak iz bombe in skozi nos močno izdihneš v masko. Zrak izprazni vodo iz maske in zopet jasno vidiš. Enostavno. Jaz pa se tega ne grem. Strah v meni preraste v grozo, tega ne bom zmogla. Potapljaču dam znak, da moram ven, na površje.
Toliko zbranosti še premorem, da mu dam pravi znak – palec, usmerjen navzgor. Potem se dvignem in on za mano. Presenečeno me gleda. Ta pogumna gospa, ki ga je spraševala in bila vsa zagnana na tečaju, je zdaj na robu paničnega izpada. Ko se nadiham, mu razkrijem, s čim imam problem in mu odločno sporočim svojo ugotovitev: »Potapljanje ni zame. Jaz sem zaključila in grem na obalo.« Učitelj me debelo in jezno pogleda: »Poslušaj, Suzana, do sedaj sem še vse naučil potapljanja in bom tudi tebe. Natakni si masko na obraz, vtakni ustnik v usta in se potopi z mano. Boš pač to vajo z masko opravila, ko boš pripravljena. Čakajo te druge vaje in drugi udeleženci.«
Bil je tako odločen, da sem brez besed naredila, kar je rekel, in mu sledila.
In res. Vse druge vaje so bile zame enostavne, potopi zabavni, morski svet v Fiesi čudovit. Različne ribice, morski konjički, nekaj metrov višje pa stotina kopalcev. Ko smo s prvim potopom zaključili, sem pogledala naokoli po ostalih udeležencih in ugotovila, da sva midva z možem daleč najstarejša. Po druge so namreč prihajali starši. Čestitala sva si, čestital nama je učitelj z besedami: »Bravo, sta dokaz, da je potapljanje šport za vsakega, ne glede na leta. Važno je zdravo srce, močna želja in pogum za lepote, ki nam jih nudi narava.«
Spomin na sram pri oblačenju, strah in moj odhod so ostali samo elementi zgodbe, ki jo rada povem svojim prijateljem. Izkušnja o tem, kdo sem, da sem sposobna vsega, kar se namenim, ne glede na leta, pa v meni odmeva vsakič, ko se vprašam: »Suzi, a bi ti tudi tole počela, tole spoznala, tole izkusila?«
Suzana Pibernik
***
Besedilo je nastalo na delavnici kreativnega pisanja pod mentorstvom Nade Mulej.
