V sklopu projekta FAIR, ki ga sofinancira EK v okviru programa Justice, smo za obsojence v Zavodu za prestajanje zaporne kazni zapora Dob izvedli izobraževalni program Komunikacija in priprava na zaposlitev. Od marca do junija, preden se jim je iztekla zaporna kazen, smo se srečali devetkrat. V program je bilo vključenih osem oseb, ki se bodo po daljši zaporni kazni (5 let ali več) kmalu vrnili na prostost. Za ponovno vključitev v družbo in ustvarjanje kakovostnega samostojnega življenja nujno potrebujejo boljše obvladovanje temeljnih spretnosti: socialnih veščin, uspešnega in učinkovitega komuniciranja ter veščin iskanja zaposlitve.
Večini obsojenih oseb primanjkuje socialnih veščin. Posledice dolgotrajne izoliranosti in pasivnosti se na različne načine kažejo tudi pri osebnostnih spremembah. Približno dve tretjini obsojenih ima nizko stopnjo formalne izobrazbe (srednja poklicna izobrazba ali manj), kar še dodatno prispeva k nekonkurenčnosti na zahtevnem trgu dela in pomeni bistveno slabše zaposlitvene možnosti. Na razgovorih za zaposlitev se slabše odrežejo tudi zaradi nizke samopodobe.
Cilj prvega dela programa je bil naučiti jih osnovnih veščin uspešne nenasilne komunikacije in dobrih medosebnih odnosov ter preprečevanja in reševanja konfliktov. Želeli smo jim pokazati, kako karakteristike osebnosti soustvarjajo njihov položaj. Naš cilj je bil tudi ozavestiti osnovne človekove potrebe ter načine njihovega zadovoljevanja.
Drugi del delavnice je bil namenjen prepoznavanju prednosti in kompetenc posameznika ter iskanju možnosti za nastop na trgu dela v okviru standardnih oblik zaposlovanja. Razvijali smo spretnosti iskanja prostih delovnih mest in priprave zaposlitvene dokumentacije. To jim je šlo težko od rok, saj se je izkazalo, da so slabo pismeni. Trenirali smo tudi osebno predstavitev bodočemu delodajalcu. Igra vlog jim je zelo ustrezala. Udeleženci so najpozorneje sledili temam o komunikaciji. Pri pouku so zelo aktivno sodelovali, razpravljali, reflektirali lastne izkušnje in zavzeto vadili nove vzorce.
Ko smo odkrivali njihove kompetence, močne in šibke točke, so bili sprva zadržani. Preko njihovih življenjskih zgodb, pridobljenih delovnih in vsakdanjih izkušenj smo sistematično odkrivali njihove sposobnosti, spretnosti in znanje. Rezultati so jih zadovoljili, motivacija za nadaljnje učenje in razvoj se je pomembno povečala. Navdušila jih je tudi spretnost postavljanja ciljev. Prav vsi so si pripravili kratkoročne in dolgoročne načrte. Izpostavili so tudi, katera znanja in spretnosti si morajo še pridobiti in kako premagati zaznane ovire.
Na srečanjih smo se spretno izogibali kočljivim temam, kot so verska in nacionalna pripadnost, težke razmere v času odraščanja in v osebnih odnosih, a so njihove travme in potlačena čustva občasno kljub temu priplavala na dan. S podporo mentorice, skupine ter s sočutnostjo in pozitivno naravnanostjo nam je uspelo prebroditi tudi take ovire.
Udeleženci so ob končni evalvaciji povedali, da je bil tečaj zelo dober, da so se dobro počutili, teme, ki smo jih obravnavali, dobro izbrane ter da jim bo novo znanje prišlo zelo prav. Izrazili so željo, da bi bilo več takih izobraževanj, srečanja pa pogostejša, vsaj dvakrat tedensko. Trajanje posameznega srečanja (120 minut) so ocenili kot primerno.
Zdenka Nanut Planinšek (zdenkanp@gmail.com)
