Pedagoški inštitut je pred nedavnim objavil povzetke rezultatov mednarodne primerjave dosežkov učencev in učenk na področju globalnih kompetenc. Čeprav se ta del (globalne kompetence) raziskave PISA 2018 v Sloveniji ni v celoti izvajal, Pedagoški inštitut v poročilu ponuja koristne informacije o tem, kje so največje priložnosti za izboljšave na tem področju v slovenskem šolstvu.
Verjamem, da raziskave, kot je PISA, dejansko lahko spremenijo naše šolstvo na bolje. Pomagajo lahko pri oblikovanju poučevanja in pripravi preizkusov. Vprašanje pa je, ali je naše šolstvo zares usposobljeno prenesti ugotovitve raziskave PISA v učno okolje ali pa bo to še naprej odvisno zgolj od samoiniciativnosti posameznih ravnateljev šol.
S tem prispevkom želim vzpodbuditi pedagoge in izobraževalne delavce, da v največji možni meri uporabijo izsledke raziskave PISA pri svojem delu. Začnem naj s predstavitvijo nekaterih uporabnih virov. Na spletni strani raziskave PISA si med drugim lahko ogledate nekatere primere vprašanj iz te raziskave (v angleščini), spremljate pa lahko tudi vrsto spletnih seminarjev o temah, kot so: Znajo učenci z denarjem?; Učenci z nadpovprečnim/podpovprečnim učnim uspehom; Karierna pričakovanja učencev; Interpretacija rezultatov PISA; Katere so najučinkovitejše strategije poučevanja?; Spretnosti migrantov; Izobrazba priložnost za mobilnost med družbenimi razredi?; Naloge učiteljev, v katerih učitelji najbolj uživajo; Učenci iz manj perspektivnih okolij; Kolaborativno reševanje problemov; Blaginja učencev.
Nadaljujem pa naj z nekaterimi ugotovitvami, ki so bile predstavljene v okviru spletnega seminarja OECD o izsledkih raziskave PISA in v uvodnem predavanju Konference PISA. Globalna kompetenca, ki jo meri raziskava PISA, vključuje več vidikov, od znanja, vedenj, spretnosti, spoštovanja, empatije do angažiranosti. Izhaja iz zavedanja, da živimo v povezanem svetu, v katerem je pomembno, da razumemo in spoštujemo stališča drugih in nanje znamo pogledati s perspektive drugega. Vključuje tudi sposobnost prilagajanja našega vedenja v različnih kulturnih okoljih in razumevanje različnih načinov razmišljanja. Raziskava je potrdila, da globalna kompetenca ne izhaja samo iz učnih dosežkov, ampak jo je treba naslavljati posebej. Pokazala je tudi, da dečki pogosteje kot deklice izražajo svoja mnenja in o njih diskutirajo, deklice pa imajo v primerjavi z dečki bolje razvito medkulturno razumevanje in komunikacijo.
Globalna kompetenca pri učencih je tesno povezana s stališči učiteljev in še posebno staršev, ki so prav tako sodelovali v raziskavi. Ali bi lahko šole razvile nove načine sodelovanja s starši, glede na to, kako pomemben je njihov zgled in vključenost, še posebno v času učenja od doma? Ali so učitelji pripravljeni za poučevanje globalnih kompetenc in katera znanja potrebujejo? Raziskava je pokazala, da si učitelji želijo usposabljanja, da bi razvoj teh spretnosti znali pri učencih bolje vzpodbujati. Učitelji, ki so v raziskavi sodelovali, so se usposabljali na naslednjih področjih: strategije reševanja konfliktov, vloga izobraževanja pri naslavljanju diskriminacije, učenje enakosti in različnosti, pristopi in tehnike poučevanje po meri različnih kultur, medkulturna komunikacija, učenje multikulturnih razredov, komuniciranje z ljudmi iz drugih kultur. Globalno kompetentnost pa spodbujamo tudi pri učenju tujega jezika, saj je raziskava pokazala, da je globalna kompetentnost pri tistih učencih, ki se učijo drugega ali tretjega tujega jezika, bolje razvita.
Globalna kompetentnost združuje več spretnosti, raziskava pa potrjuje, da so nekatere med seboj povezane. Zato velja, da s krepitvijo spoštovanja do ljudi iz drugih kultur hkrati povečujemo tudi svoje sposobnosti gledanja na stvari iz različnih perspektiv, povečujemo zanimanje za učenje o drugih kulturah, povečujemo svojo kognitivno prilagodljivost, izboljšujemo odnos do migrantov in obratno. Če razvijamo eno od teh spretnosti s tem krepimo tudi tiste, ki so z njo povezane (gl. spodnjo sliko).
Pristopa, ki bi ustrezal vsem in vsakemu, ne bomo našli. Kot pravi Andreas Schleicher, “moramo zato vpeljevati različne načine poučevanja glede na različne stile učenja pri učencih, ki pa se lahko pri posameznem učencu v razvoju posameznika na različnih ravneh kompetentnosti lahko spreminjajo”.
Že dolgo se zavedamo, da izobraževanje ni več zgolj prelivanje znanja v glavo učenca niti ni več zgolj samo poučevanje, ampak naj učencu omogoči, da razvija svoje sposobnosti in spoznava pripomočke, s pomočjo katerih se bo bolje znašel v svetu, ki je vedno bolj negotov in kompleksen.
Uspeh v izobraževanju je odvisen od sposobnosti nasloviti ter razvijati identiteto in angažiranost učenca, od sposobnosti nasloviti namen izobraževanja do načina za razvijanje radovednosti, logičnega razmišljanja, (razvijanja) sočutja, odpiranja src, opogumljanja ter uporabe kognitivne, socialne in čustvene sposobnosti pri svojem delovanju.
Dr. Laura Fink (Laura.fink@acs.si), ACS
