Ali ste kdaj imeli frustrirajoče občutke glede uporabe nove tehnologije? Niste vedeli, kako deluje (kaj moram pritisniti?), ali ste opravili dejavnost, vendar pozneje podvomili, ali je sploh opravljena (ali je poslano?)? Ali ima katera od vaših aplikacij na pametnem telefonu priročnik za uporabnike (zakaj bi?)? Ali veste, kako prisilno ustaviti telefonsko aplikacijo, če zamrzne ali se zruši? Ali ste vložili veliko truda v opravljanje dejavnosti in pozneje ugotovili, da je bil ves vaš trud izgubljen zaradi tehničnih težav (ali lahko zaupam, da je nova tehnologija zanesljiva ali naj naredim rezervno kopijo na stari način)?
Če ste na katero koli od zgornjih vprašanj odgovorili pritrdilno, bi se zlahka vživeli v izkušnjo prostovoljcev. Njihovo ravnanje sem preučevala in ubesedila v svoji doktorski disertaciji.
Pred kratkim sem imela zagovor doktorata z naslovom Ocena uporabniške izkušnje prostovoljcev v okoljsko-zdravstvenih študijah pri uporabi senzorskih tehnologij za spremljanje kakovosti zraka. Med študijem na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana in zaposlitvijo na Oddelku za znanosti o okolju na Institutu Jožef Stefan sem bila vključena v različne projekte ljubiteljske znanosti (citizen science) o kakovosti zraka, okoljskem zdravju in izpostavljenosti tovrstnim škodljivim vplivom.
Ljubiteljska znanost omogoča ljudem sodelovati v procesih znanstvenih raziskav. Ima edinstven položaj, da podpira in širi znanstveno pismenost udeležencev, na primer s pomočjo praktičnih izkušenj. Ker se odvija v resničnem kontekstu, ponuja priložnost motivirati za učenje na podlagi ustreznosti in osebnega interesa ali skrbi. V tem smislu ljubiteljska znanosti prispeva k demokratizaciji znanosti. Svoja vrata odpira širši družbi in omogoča dostop do znanja iz javno financiranih raziskav.
V doktorski disertaciji sem izpostavila izzive, povezane z uporabnostjo novih tehnologij za zaznavanje kakovosti zraka s pomočjo etnografske uporabniške raziskave. Čeprav tehnologija še ni zrela, kot sem naslovila enega od objavljenih člankov, je proces sodelovanja v projektih ljubiteljske znanosti sredstvo za podpiranje učenja posameznika in skupnosti, saj omogoča praktično, aktivno eksperimentiranje in učenje.
Poleg uporabniške izkušnje udeležencev sem preučevala tudi njihovo motivacijo, pričakovanja, zaznavanje tveganja in vedenjske spremembe. Vse skupaj je pomagalo razumeti, katera orodja so sprejemljiva in primerna za namene v okoljih državljanske znanosti. To na primer vključuje, da je treba orodja razviti tako, da se ujemajo z motivacijo in pričakovanji udeležencev. To pomeni, da jim omogočijo, da z uporabo orodja naredijo tisto, kar so nameravali doseči. V naših kampanjah je to običajno pomenilo spoznavanje stopnje onesnaženosti zraka v njihovem vsakdanjem okolju, da bi zmanjšali svojo izpostavljenost. Hkrati je pomembno priznati, da je treba informacije, ki jih posredujemo udeležencem, prilagoditi njihovim potrebam. V obeh primerih to pomeni, da je treba udeležence vključiti v oblikovanje produktov in informacijsko zasnovo. Produkti naj bodo usmerjeni na človeka in naj mu koristijo pri doseganju ciljev, sicer bodo rezultat zgoraj opisane frustracije. Oblikovati jih je treba za in z ljudmi, ki jih dejansko uporabljajo, in ne siliti ljudi, da se prilagajajo slabo zasnovani tehnologiji. Ta naj bo prilagojena uporabnikom.
Udeleženci so bili med drugim motivirani, da so se naučili nekaj novega o svojem vsakdanjem okolju, npr. se seznanijo z ravnijo onesnaženosti zraka v svojih domovih, na delovnih mestih in dnevnih poteh, ter načinih za zmanjšanje njihovi izpostavljenosti. Vendar so bili pogosto razočarani, ko jim tehnologija ni zagotovila vrste informacij, ki so jih želeli, in bi jih v določenem časovnem okviru potrebovali, da bi se lahko takoj učili in prilagodili svoja dejanja.
Ugotovitve kažejo, da ima učenje v neformalnem okolju, na primer v okviru projekta ljubiteljske znanosti, potencial, da opolnomoči ljudi, da spremenijo svoje vedenje. Več kot polovica udeležencev je poročala o vedenjski spremembi. Vendar jim moramo zagotoviti orodja, primerna za želeni namen, da jih ne bi razočarali. To je še posebej pomembno, kadar želimo spodbuditi njihovo sodelovanje.
V zadnjih osmih letih sem bila priča integraciji in uporabnosti ljubiteljske znanosti na različnih ravneh. V prvi vrsti sem se vključevala v lokalne kampanje, povezane s kakovostjo zraka. V šolskih okoljih sem sodelovala pri naravoslovnih dnevih in specializiranih tehničnih dnevih ipd. Delovala sem v velikih projektnih konzorcijih po vsej Evropi pa tudi v različnih strokovnih skupinah in nalogah, povezanih z ljubiteljsko znanostjo.
Čeprav je vključevanje ljubiteljske znanosti v šole postalo trend po vsem svetu, sodelujejo večinoma ljudje srednjih let ali upokojenci. Zato je tudi obračanje pozornosti k izobraževanju odraslih naravni korak naprej v moji karieri. Hkrati pa ostajam v lokalnem slovenskem raziskovalnem prostoru.
Veselim se našega novega projekta Podnebni cilji in vsebine v vzgoji in izobraževanju. Vzpostavili smo manjši projekt o opazovanju opraševalcev sončnic v stilu ljubiteljske znanosti. Projekt je manj tehnološko naravnan od tistih, v katere sem bila vključena v preteklosti. Tokrat imajo udeleženci vlogo in odgovornost, da poskrbijo, da se podatki zbirajo. Lahko naredijo lastna predhodna opažanja iz podatkov, ki jih zbirajo s staromodnim svinčnikom in papirjem. To na srečo ne predstavlja enakega tveganja neuspeha pri zagotavljanje podatkov.
Z vključitvijo skupnosti, kot so različni učno-izobraževalni centri in inštituti ter majhna združenja in skupine, lahko oblikujemo drugačno vrsto ljubiteljske znanosti – skupnostno znanost. Zdi se, da odnos do ljudskega izobraževanja izpodbija samo definicijo obeh, ljudskega izobraževanja in ljubiteljske znanosti. Kolektivno znanje in uveljavljeni kanali so naša prednost pri povečanju pismenosti skupnosti in ustvarjanju skupnostnih ukrepov, ki jih je težje doseči, če samo posamezniki sodelujejo v projektih ljubiteljske znanosti. Veselim se združevanja kolektivnega znanja v učečo se organizacijo v okviru projekta.
Z ljubiteljskim znanstvenim pristopom k tovrstnemu učenju v skupnosti lahko podpiramo aktivno in odgovorno državljanstvo v odnosu do podnebnih sprememb in ohranjanja biotske raznovrstnosti. Hkrati prispevamo k doseganju Ciljev trajnostnega razvoja Združenih narodov. Veselim se, da bom izvedela več o možnostih za transformativno učenje in izobraževanje odraslih v okviru ACS, krovne ustanove za izobraževanje odraslih v Sloveniji.
Dr. Johanna Robinson (johanna.robinson@acs.si), ACS
Trackbacks/Pingbacks