Zadnji četrtek v maju je tradicionalno namenjen Dnevu specialnih knjižnic. Običajno se srečujemo v idiličnih prostorih Slovenskega etnografskega muzeja, tokrat smo se združili na daljavo. Zagotovo ta možnost omogoča navzočnost več udeležencev in gostov, ki prihajajo iz mednarodnega okolja. Pa vendar bi se raje, o tem smo se glasno ali tiho strinjali vsi, dobili v živo.
Letošnja prireditev je imela zanimiv naslov, posegla pa je na najzanimivejša področja našega dela. Organizatorji so k sodelovanju povabili predstavnike različnih ustanov, ki so pomembne za naše strokovno področje: ZBDS, SAZU, MK, CTK in UKM.
Formalno izobraževanje razvija strokovne kompetence, vendar najboljši projekti prinašajo v ospredje posameznike, ki izstopajo zaradi osebnih kompetenc.
Svoj pogled na kompetence specialnega knjižničarja sta najprej predstavili gostji iz tujine. Dr. Dijana Machala iz hrvaške nacionalne knjižnice in Milica Ševkušič s srbskega Inštituta tehničnih znanosti sta izpostavili nekatere splošne in strokovne spretnosti, ki jih knjižničarski strokovnjaki pridobivamo med študijem in krepimo z delom. Pri strokovnih kompetencah sta se naslonili na dokumente mednarodnih bibliotekarskih ustanov (IFLA). Interdisciplinarnost knjižnično-informacijske znanosti pa v prvi vrsti zahteva, da smo bibliotekarji timsko naravnani in komunikativni, saj povezujemo znanost z raziskovalci in uporabniki. To je potrdila tudi hrvaška raziskava o vseživljenjskem učenju knjižničarjev.
Ključni so pogum, vseživljenjsko učenje in povezovanje
V nadaljevanju sta se mag. Dunja Legat (UM), in Miro Pušnik (CTK) osredotočila na hitro spreminjajočo se problematiko odprtega dostopa oz. odprte znanosti.
IKT in politike ravnanja s podatki se hitro razvijajo in spreminjajo. Spremembam je treba slediti in o njih ozaveščati. Raziskovalci niso seznanjeni z merili za vrednotenje, objavljanje, različnimi metodami obdelave podatkov, uporabniki pa npr. niso seznanjeni s tem, da določena izobraževalna organizacija svoja gradiva objavlja na spletu. Zato je toliko pomembnejše stalno usposabljanje, vsekakor bi se moralo hitro spremeniti tudi formalno izobraževanje bibliotekarjev.
Evropske institucije si prizadevajo za odprto družbo in odprto znanost. V središču je uporabnik, ki bo spoznanja prenesel v življenje, na lokalno raven, torej bo imela družba od znanosti neposredne koristi. Govorimo o t. i. skupnostni znanosti, kjer razgledani in usposobljeni državljani (s knjižničarjevo pomočjo) pridobijo aktualne, koristne in uporabne podatke. Slovenska znanost ima posluh za to področje, saj sta njena podpornika ARRS in UM.
‘Véliki podatki’
Področje, ki se ga številni knjižničarji bojimo, so t. i. ‘big data’. Miro Pušnik je nekoliko pojasnil nadgradnjo Obzorja 2020, imenovano Evropa 2020. Ta poudarja širše zasnovano kompetenčno strukturo, ki jo je zastavila zveza LIBER. Dokument se prevaja v slovenščino in bo kmalu dostopen. Tako se bodo tudi manj izkušeni knjižničarji seznanili z načinom ravnanja podatkov, znanim pod kratico FAIR (findable, accessible, interoperable, reusable). Omogočeno naj bo torej najdenje podatkov, morajo biti dostopni, interoperabilni, mogoče jih je ponovno uporabiti). Naprave nam lajšajo delo, npr. iskanje podatkov, ljudje pa moramo med seboj sodelovati, tako da jih delimo. To vodi v kulturne spremembe v znanosti.
Slovenski znanstveni prostor je premajhen za tekmovalnost. Med seboj moramo sodelovati.
Pred zaključno okroglo mizo je dr. Maja Peteh z Gozdarskega inštituta spregovorila o znanju in spretnostih, ki jih knjižničarji pridobivamo od uporabnikov.
O nadgrajevanju znanja in medsebojnem sodelovanju
Zaključna okrogla miza je v določeni meri dopolnila spoznanja, ki so jih predavatelji delili s strokovno javnostjo. Izpostavili so dejstvo, da se knjižničarji pogosto bojimo novosti, zlasti kadar jih ne razumemo. Njihov odgovor na to je življenjski in preprost: gre za počasno pridobivanje spretnosti, večinoma po sistemu poskusov in napak. Politike in zahteve se hitro spreminjajo, zato je področje odprte znanosti težko spremljati, predvsem v tistih specialnih knjižnicah, kjer je malo zaposlenih. Metode vrednotenja, delo z repozitoriji, poznavanje identifikatorjev, pogajanja z založniki, raziskovalna integriteta – poznavanje odprtih licenc in avtorskega prava pri digitalnih virih, podpora skupnostni znanosti, promocija projektov – to je nekaj podrobnosti, ki naj bi jih poznal specialni knjižničar. Gre za razpršene kompetence, ki jih je težko obvladati, zato je pomembno medsebojno sodelovanje.
Knjižničarji, ki delamo v majhnih specialnih knjižnicah, smo pobud za sodelovanje veseli in jih bomo v prihodnje nedvomno koristili. V nasprotju s številnimi drugimi državami imamo v okviru ZBDS Sekcijo za specialne knjižnice, ki nas seznanja z novostmi in opogumlja pri našem delu.
Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS
