Zgodnjeseptembrski torek sta zaznamovala dva dogodka: podjetniški zajtrk, ki se je prevesil v popoldne (3. posvetovalni dogodek EPUO), in večerna okrogla miza o aktivnem staranju ob knjigah Hendrika Groena. Obogatil me je kot že dolgo ne kakšen dan. Morda zaradi sproščenosti obeh dogodkov, morda zaradi iskrivosti in predanosti ljudi, ki so sodelovali …, prav gotovo pa zaradi občutenja, da se v Sloveniji dogajajo dobre stvari, o katerih je treba govoriti in jih posnemati.
Na dopoldanskem dogodku smo govorili o kompetencah. Ta izraz mi gre zelo težko z jezika, ampak tako pač je. Ker je uveljavljen, ga bom uporabljala. Dr. Eva Boštjančič jih je v svojem plenarnem predavanju z naslovom So kompetence nujno zlo ali priložnost? opredelila kot skupek osebnih lastnosti, stališč, vrednot, znanja in spretnosti. Usmerjene so v prihodnost, kar pomeni, da moramo imeti jasno vizijo, kaj bi radi s svojim delovanjem dosegli. Če želimo kompetence nadgraditi, jih lahko le z učenjem, tudi takšnim neotipljivim, vsakodnevnim, branjem knjig in pogovorom o njih.
To drugo se je dogajalo v večernih urah v Konzorciju. Spremljevalni dogodek letošnje konference Zgodbe staranja so zanimivo poimenovali Starine, ne pa crkovine. V omizju je združil dr. Darjo Marinšek, urednico dveh Skrivnih dnevnikov Hendrika Groena, ki sta bila rdeča nit pogovora, dr. Simona Brezovarja, doktorja znanosti s področja psihologije, sicer pa ljubitelja dobre literature, ki tako raziskovalno kot klinično deluje predvsem na področju nevrodegenerativnih bolezni, Matejo Hauser, direktorico Doma starejših občanov Radenci (Dosor), sicer pa pobudnico in organizatorko projekta Dosorjeva Bukvarna, ter dr. Tino Bilban, organizatorko že omenjene konference. Njeno delo se vseskozi razvija na preseku sodobne znanosti, filozofije in literature.
Okužena z izrazoma kompetence in njihovo razvijanje predvsem v delovnem okolju, o čemer smo govorili dopoldan, sem z velikim zanimanjem prisluhnila Mateji Hauser in njeni zgodbi o Dosorjevi Bukvarni. Za kaj pravzaprav gre? Čisto na kratko: to je »del obveznega izobraževanja zaposlenih, ki se zaključi s skupinskim ali osebnim vodenim razgovorom o vsebini prebrane knjige, s poudarkom na možnih aplikacijah na delovnem mestu posameznega zaposlenega.«
Povedano drugače, pa stvar teče takole: na začetku vsake sezone (začetki segajo v leto 2011) dobijo vsi zaposleni povabilo k branju. Vsak (trenutno jih je nekaj malega čez sto) prebere najmanj dve knjigi z dogovorjenega seznama. Gre za izbrana literarna in strokovna dela, ki odpirajo tematiko staranja, oskrbe in dostojanstva starejših ipd. Ob vsakem naslovu je na seznamu zapisan t. i. evalvator. To je ključna oseba, ki spodbuja zaposlene k branju in hkrati tenkočutno vodi pogovor o posamezni prebrani knjigi. Vodeni pogovor je najpomembnejši del projekta Dosorjeva Bukvarna, saj pripomore h krepitvi pripadnosti podjetju, kjer zaposleni živijo iste vrednote (in branje je del kulture podjetja!) in uporabljajo podobne metode delovanja. Tako se nenehno rojevajo nove ideje in predlogi za boljše delovanje, ki je v prid in korist starejšim. Cilj tega projekta je, da sodelavci prevzamejo odgovornost za samoizobraževanje, osebno rast in samospoštovanje, hkrati pa bolje razumejo dnevne situacije in probleme v delovnem okolju. Vabim vas, da si natančnejšo predstavitev tega projekta ogledate tukaj.
Po vsem, kar smo slišali ta torkov večer, je res pomembno, da beremo. Beremo skupaj (tudi zaposleni). In se o tem tudi pogovarjamo. Ker bo vse, kar bomo storili naslednji dan za drugega, lažje in boljše.
Nevenka Kocijančič (nevenka.kocijancic@acs.si), ACS
