Pri načrtovanju izobraževanja odraslih običajno največ pozornosti posvečamo učnim načrtom in doseganju kompetenc. Medosebni odnosi med izobraževalcem in udeleženci pogosto ostajajo v ozadju. Vsakodnevno andragoško delo kaže, da prav odprta komunikacija, spoštljiv stik in občutek sprejetosti pogosto odločajo o tem, ali bo udeleženec v programu vztrajal ali ob prvih zadregah odnehal.
Odrasli v izobraževalni proces ne vstopajo kot nepopisan list papirja. S seboj prinašajo bogate življenjske izkušnje, izoblikovana stališča in nemalokrat tudi neugodne spomine na preteklo šolanje. Ob ponovnem vključevanju v izobraževanje se mnogi srečujejo z notranjimi ovirami, kot sta negotovost in strah pred neuspehom. Pri starejših odraslih sta pogosto prisotna še bojazen pred izpostavljanjem v skupini in dvom v lastno sposobnost učenja. Če želimo, da udeleženci te ovire presežejo, moramo v skupini najprej vzpostaviti varno okolje, v katerem ni obsojanja.
Od avtoritete do sodelovalnega odnosa
Razumevanje odnosov v izobraževanju odraslih izhaja iz razlike med pedagogiko in andragogiko: prva se posveča vzgoji in izobraževanju otrok ter mladostnikov, druga pa proučuje učenje odraslih posameznikov. Odrasli so sami odgovorni za svoje odločitve in v učenje vstopajo z izrazito problemsko naravnanostjo. Iščejo namreč znanje, ki ga lahko takoj uporabijo pri reševanju vsakodnevnih življenjskih ali poklicnih izzivov. Zato težje sprejemajo avtoritaren način vodenja; želijo sodelovati pri oblikovanju učnega procesa ter pričakujejo, da bo izobraževalec njihove izkušnje upošteval in jih dejavno vključeval v delo. Kadar se odrasli počuti neslišanega ali podcenjenega, njegova motivacija hitro upade.
V andragoški praksi sta tako tog avtoritarni kot povsem neorganiziran pristop neučinkovita. Udeleženci potrebujejo jasno strukturo dela in pregledna pravila. V okviru enakovrednega sodelovanja izobraževalec prevzema vlogo mentorja in usmerjevalca učenja. Pri tem pride do izraza odgovorna in samoomejitvena avtoriteta, tako da svojega položaja ne uporablja za nadzor, ampak spodbuja samostojnost udeležencev. Demokratična avtoriteta ne izhaja iz formalne moči, ampak iz strokovnosti in osebne verodostojnosti predavatelja. Ta zna prisluhniti skupini in priznati tudi lastne omejitve.
Skupina kot varen prostor učenja in opolnomočenja
Pretekle izkušnje odraslih so eden njihovih najdragocenejših virov učenja, zato postane učeča se skupina osrednji prostor za njihovo izmenjavo. Če je izobraževalec odprt in spoštljiv, se hitreje oblikuje pozitivna klima, skupina pa postane varen prostor socialnega učenja. Komunikacija v andragogiki zato zahteva pozorno poslušanje in sprotno prilagajanje potrebam udeležencev, ki programe pogosto obiskujejo ob redni zaposlitvi in družinskih obveznostih. Ko naletijo na učne ovire ali utrujenost, je prav kakovost odnosa z izobraževalcem pogosto tista, ki prepreči njihov osip.
Skupinska dinamika močno vpliva na učni uspeh, medtem ko pri ozkih tehničnih tečajih posameznik lažje napreduje samostojno. Za ohranjanje varnega prostora izobraževalec potrebuje empatijo in pripravljenost spodbujati globoko učenje s kritično refleksijo. Tako učeči se brez strahu pred napakami osmislijo nova spoznanja in svobodno izražajo svoja mnenja. Udeleženci se tako postopoma opolnomočijo ter pridobijo znanje in samozavest za samostojno odločanje in premagovanje ovir. Enako pomemben je kakovosten stik tudi v spletnih okoljih, kjer lahko pomanjkanje osebne navzočnosti nadomestimo s premišljeno rabo digitalnih orodij, ki udeležence postopoma opolnomočijo, ter z redno povratno informacijo predavatelja.
Ko skupina postane skupnost: opažanja iz prakse na Ljudski univerzi Jesenice
Ob vsakodnevnem delu v izobraževanju odraslih se pri koordinaciji programov in projektov ter sodelovanje s predavatelji nenehno potrjuje, kako odločilni so dobri medčloveški odnosi. Pri spremljanju skupin smo na Ljudski univerzi Jesenice zaznali, da odrasli – zlasti starejši ali tisti z nižjo stopnjo izobrazbe – v programe pogosto vstopajo z nezaupanjem in strahom pred neuspehom zaradi neugodnih preteklih izkušenj s šolanjem.
Izkušnje iz naših učilnic kažejo, da se v skupinah, kjer predavatelj gradi odnos na medsebojnem spoštovanju in spodbuja izmenjavo izkušenj, ohranja bistveno višja motivacija, osip pa je opazno manjši. Tog ali avtoritaren pristop pa hitro izzove umik udeležencev. To potrjujejo tudi evalvacije: udeleženci pogosto izpostavijo dostopnost in potrpežljivost predavatelja. Predavatelji pa povedo, da jih takšne skupine bogatijo, saj se ob življenjskih zgodbah udeležencev tudi sami veliko naučijo. Poleg tega pri svojem delu opažamo izrazit trend povezovanja med udeleženci. Kadar predavatelju uspe povezati člane skupine, se med njimi spletejo pristna poznanstva in prijateljstva, zaradi katerih se kljub natrpanim urnikom znova vračajo v nove programe. Zato veliko pozornosti namenjamo sprotnemu spremljanju zadovoljstva udeležencev ter podpori predavateljem pri razvijanju njihovih komunikacijskih in odnosnih veščin.
Izkušnje iz izobraževanja odraslih kažejo, da kakovostni medčloveški odnosi neposredno vplivajo na vztrajanje udeležencev v programih. Odrasli za uspešno učenje potrebujejo spodbudno okolje, v katerem so njihove izkušnje spoštovane, negotovosti pa nagovorjene z empatijo in odprto komunikacijo. Za izobraževalce odraslih to pomeni, da strokovno znanje predavateljev samo po sebi ni dovolj – enako pomembno je načrtno razvijati njihove komunikacijske in odnosne kompetence. Prav te namreč ustvarjajo psihološko varnost in krepijo kulturo vseživljenjskega učenja.
Viri in literatura
Findeisen, D. (2000). Starejši ljudje in izobraževanje. Ljubljana: Andragoški center Slovenije.
Ivančič, A., Mohorčič Špolar, V. in Radovan, M. (2010). Formalno izobraževanje odraslih v Sloveniji. Ljubljana: Andragoški center Slovenije.
Javrh, P. (ur.). (2024). Opolnomočenje. Ljubljana: Andragoški center Slovenije.
Knowles, M. S. (1980). The modern practice of adult education: From pedagogy to andragogy. Cambridge Adult Education.
Kobolt, A. (2009). Skupina kot prostor socialnega učenja. Socialna pedagogika, 13(4), 359–381.
Krajnc, A. (2011). Študij andragogike in izobraževanje andragogov. Andragoška spoznanja, 17(2), 12–27.
Kroflič, R. (1997). Med poslušnostjo in odgovornostjo: Procesno-razvojni model moralne vzgoje. Vija.
Ličen, N. (2006). Uvod v izobraževanje odraslih. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Marentič Požarnik, B. (2003). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS.
Radovan, M. (2013). Oblikovanje in evalvacija izobraževalnih programov. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Squires, V. (2018). Using the 3E framework in promoting adult learners’ success in online environments. Alberta Journal of Educational Research, 64(2), 126–140.
Saša Pipan Petelin (sasa.pipan.petelin@lu-jesenice.net), LU Jesenice