Izkušnje z dogodka Mentorstvo med hojo

15. oktobra smo (eni bolj, drugi manj) z različnimi dejavnostmi počastili svetovni dan hoje. Sama sem ga letos obeležila na prav poseben način.

Preden vam razkrijem, kako je bilo, si oglejte te neprijetne statistične podatke. Dobila sem jih na spletu, zadnja dva je zame poiskal ChatGPT.

Če dobro pomislim, sedim vsaj 9 ur na dan:

• 7 ur v službi (odkar imam dvižno mizo, se je čas sedenja v službi zmanjšal za tretjino 🙂),
• če imam veliko srečo, 1 uro v avtu na poti v službo in domov (pogosto pa se ta čas podaljša tudi več kot za dvakrat), in
• 3 ure še doma, na kakšnem predavanju ipd. (ta ocena je zelo zelo površna).

In že smo pri osmih, devetih urah. O škodljivosti sedenja lahko berete tudi v članku Kako vpliva sedenje na vaše zdravje in počutje?, ki sem ga izbrala med različnimi viri.

»To, kar počnete zdaj, v tem trenutku, vas ubija.« S tem stavkom začenja svoj nastop na TED-u (2013) Nilofer Merchant. V njem opozarja na škodljive posledice sedenja. Označuje ga kot kajenje naše generacije. Povabilo na sprehod med sestankom jo je spodbudilo k spremembi. Namesto običajnih sestankov v konferenčnih sobah je začela izvajati sestanke med sprehodom, kar ji je prineslo več gibanja – do 48 km hoje na teden. Ta sprememba ji je izboljšala življenje in pokazala, da lahko skrb za zdravje in obveznosti uskladi. Merchant poudarja, da hoja in gibanje spodbujata kreativno razmišljanje in pomagata reševati težave na nove načine. Njeno sporočilo je jasno: združimo hojo in pogovor – tako bomo pridobili sveže ideje in boljše zdravje.

In tako sem tudi sama združila hojo in učenje. Odzvala sem se povabilu Tatjane Kolenc, ki jo prav gotovo že poznate. Za platformo EPALE je napisala dva odmevna spletna dnevnika:  Nenadomestljiva moč skupinskega mentorstva i Z obratnim in vzajemnim mentorstvom do digitalne pismenosti (preveden je kar v osem jezikov). S prispevkom Neprestano učenje – ključ do povezovanja in sodelovanja je sodelovala tudi na našem lanskoletnem forumu EPUO: Osebne (čustvene) in medosebne spretnosti za življenje.

Povabila me je torej na dogodek Mentorstvo med hojo, ki so ga organizirali Skupnost srčnega mentorstva, Slovensko coaching združenje in društvo VTIS. Pred kavarno Lokus se nas je v žarečem jesenskem popoldnevu zbralo skoraj trideset.

Na edinstvenem dogodku smo združili mentorstvo (ali učenje drug od drugega) in hojo. Povezali smo se v trojke in raziskovali inovativno učno okolje – gozd: eni barve, drugi glasove, pa oblike, okolico in mimoidoče. Vsi skupaj smo se urili v čuječnosti, osredotočenosti in opazovanju. Svoja opažanja in izkušnje smo podelili z vsemi udeleženci.

Prisluhnili smo Ladu Vidmarju, ki je spregovoril o svojih alpinističnih podvigih, predvsem pa o čarih hoje. Začelo se je s provokacijo prijateljev, da bi prehodil Jakobovo romarsko pot. Rekel jim je: »Pravo romanje je od doma, ne pa da te do tri četrt poti pripeljejo, ti pa narediš še zadnjih 800 km.« In je šel od doma v Žlebeh čez Italijo do Albertvilla v Franciji: 1200 km v 24 dneh, 50 km na dan. Potem pa vsako leto del poti, dokler ni dosegel cilja. Pozneje si je postavil druge cilje. Šel je po svilni poti: od doma skozi Hrvaško, Bosno, Črno goro, Albanijo vse do Bitole v Makedoniji. Leto pozneje je pot nadaljeval tam, kjer jo je zaključil: iz Makedonije se je namenil skozi Bolgarijo v Turčijo do Ankare. Od tam je čez eno leto pot nadaljeval preko Turčije vse do meje z Iranom, v naslednjih letih pa dalje po Iranu, Uzbekistanu, Tadžikistanu, Kirgiziji, Kitajski in Pakistanu. Med korono je v tridesetih dneh (od 25. maja do 25. junija) tridesetkrat obhodil občino Medvode, kar pomeni dnevno nekaj manj kot 60 km. V tridesetih dneh okoli 1800 km, okoli 45 km višinske razlike. Načrti za naprej: prečenje Kanade od Vancouvra do Montreala. Če bi radi spoznali tega strastnega pohodnika, prisluhnite pogovoru z njim.

Pogovarjali smo se tudi o svojih vrednotah, ob tem pa prehodili kaj vem koliko korakov. Hvaležna sem za to edinstveno doživetje!

*

Kako najlaže izboljšamo in okrepimo medsebojne odnose, ustvarjalnost in komunikacijo?

Kje in kako se najhitreje upočasnimo, hkrati pa poženemo miselni proces in vanj vnesemo več kreativnosti?

Kje in kako lahko resnično pogledamo vase in na svoje delovanje z drugačne perspektive, povežemo naš trenutni položaj z želenim in si vizualiziramo pot, kako bomo do njega prišli?

Če so organizatorji torkovega dogodka kot odgovor na vsa tri vprašanja zapisali: z mentorstvom med hojo, sama dodajam: s sestanki med hojo. Prav zato smo jih umestili v Akcijski načrt ukrepov za promocijo zdravja na ACS za leto 2025. Samo še nekaj formalnosti je potrebnih, potem pa akcija!

Nevenka Kocijančič (nevenka.kocijancic@acs.si), ACS