2026 je leto štirih velikih slovenskih književnikov. V času, ko se bližajo Tedni vseživljenjskega učenja, smo se posvetili Ivanu Cankarju.
V nedeljo, 19. aprila, smo se pripeljali na Vrhniko, kjer smo povezali hojo, kulturo in učenje. Turistični vodnik in predsednik PD Borovnica Damjan Debevec nas je popeljal po Cankarjevih poteh. Zelo nazorno nam je predstavil življenje tega našega literarnega velikana od otroštva do konca življenja. Pravzaprav lahko rečemo, da nas je po poteh svojega življenja popeljal sam Ivan Cankar, saj ima Damjan Debevec ne samo prave cankarjanske brke ampak tudi zelo primerno opravo. Tako smo imeli občutek, da smo v družbi velikega literata.
Pričakal nas je pri hotelu Mantova, kjer so bili v 19. stoletju poleg stare gostilne Mantova tudi opuščeni konjski hlevi. Tam je po požaru, ki je uničil hišo (v kateri se je rodil pisatelj), Cankarjeva družina dobila zatočišče.
Na nasprotni strani ceste je spomenik. Odlični imitator našega pisatelja nam je slikovito opisal, zakaj je kipar Ivo Jurkovič upodobil Cankarja v sedečem položaju, in povedal zgodbo o slavnih mesarjevih kladah. Citate iz Cankarjevih del je dobesedno stresal iz rokava.
Popeljal nas je do Enajste šole pod mostom in izvedeli smo, da je pisatelj »mnogokaj študiral v svojem življenju, tako bogate in koristne učenosti, kakor jo daje svojim učencem enajsta šola pod mostom, ni zadobil nikjer in nikoli«.
Sledil je ogled Cankarjeve hiše na Klancu. Stoji na mestu, kjer je stala hiša Cankarjeve družine pred požarom. To je zdaj spominska hiša in muzej. Urejen je zelo lepo in ko vstopimo, zadiši najprej črna kuhinja in ko naš vodič v prekrasnem Cankarjevem jeziku citira odlomke iz njegovih del, se nam zdi, da smo se za kratek čas preselili v njegov čas. Celo pehar suhih hrušk je na mizi (mentrgi). Razstavljene so tudi njegove knjige in njihovi prevodi v tuje jezike.
Povzpeli smo se po klancu skozi čudovit zeleni gaj do cerkve Sv. Trojice iz 17. stoletja, na vrhu. Zaradi številnih vijolic so ga včasih imenovali Fijolični vrh. Ogledali smo si cerkev, o kateri je Cankar napisal, da »se sveti na holmu bela, kakor nevesta in se razgleduje po sončni ravni, po tihem, sanjajočem močvirju…«, izvedeli za legendo o jezeru in zanimivosti o zgodovini cerkve.
Šli smo do Tičnice in Antonove Kapelice, po klancu siromakov, videli staro šolo, cerkev sv. Pavla in še mnoge zgradbe, povezane s pisateljem. Obiskali smo grob Cankarjevih, v katerem pa naš pisatelj ni pokopan. Njegov zadnji dom je v grobnici slovenske moderne na ljubljanskih Žalah, kjer počiva skupaj s Kettejem, Murnom in Župančičem. Ta četverica predstavlja začetnike slovenske moderne, kot imenujemo obdobje književnosti 1899–1918.
Zanimivi vodnik nas je peljal v Močilnik, enega številnih izvirov Ljubljanice. Videli smo kapelico sv. Antona Puščavnika, občudovali smo zeleno naravo, ki jo obkrožajo visoke stene. Čutili smo mir in si predstavljali, kako Cankar išče navdih za pisanje. Medtem nam je njegov alter ego pripovedoval legendo o zlati zajemalki.
Iz Močilnika smo zavili proti Cankarjevemu domu, zadnjem postanku današnjega izobraževalnega pohoda.
Na postankih po poti Cankarjevega življenja in ustvarjanja smo o njem izvedeli marsikaj. Spoznali smo tako njegove otroške prigode kot o njegovem poznejšem življenju ter marsikaj, česar nismo vedeli. Imel je rad dekleta, vodnik nam je naštel kar precej imen njegovih deklet, zaročenk in prijateljic. Ivan Cankar je tudi lepo risal. Včasih je bil koleričen, bil pa je dobrega srca in kljub revščini zelo radodaren. Ukvarjal se je s politiko – bil je simpatizer socialne demokracije, ostro je kritiziral takratne politične razmere in se boril za pravice revnih. Slišali smo pripoved o njegovi vojaščini. Videli smo mnoge stavbe, kjer so Cankarjevi živeli, saj so se zaradi težkih razmer ogromno selili. Njegovo življenje je bilo kratko, a polno in kljub revščini bogato in nadvse pestro.
Ivan Cankar, naš veliki pisatelj, dramatik, esejist in pesnik, je vedno aktualen, še posebej v današnjem času! V svojem kratkem življenju je doživel in ustvaril mnogo več kot nekdo s precej daljšim življenjem.
Zahvaljujemo se vodstvu inPlaninca, da nam je omogočilo tako lep izobraževalni pohod, prav tako se zahvaljujemo Ivanu Cankarju alias Damjanu Debevcu za vrhunsko vodenje!
Vrhniko, Cankarjev prečuden kraj, smo zapustili polni izredno lepih vtisov.
Prebrala sem, kako je Ivan Cankar spoštoval ženske. Zofki Kveder, ki so ji sodobniki pripisali sloves prenapete emancipistke in celo največje sovražnice moških, je Ivan Cankar pisal, »da je ena sama ženska, kolikor je zares ženska, vredna več kot ves tisti gnili moški zarod«.
Njegova slovenščina je čudovito lepa, njegovo pripovedovanje je zelo globoko, njegov jezik pa tako bogat in čudovit, da kar boli. »Slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja« pravi Cankar v Kurentu. Čim več berimo tega našega velikana, da se bomo znali lepo izražati v kleni slovenščini!
V letošnjem letu, ki je leto Zofke Kvedrove, Srečka Kosovela, Ivana Cankarja in Dragotina Ketteja, imamo priložnost, da se še bolj seznanimo z njimi, saj bodo s tem v zvezi potekale številne kulturne prireditve. Berimo, berimo te naše izvrstne umetnike, prav tako druge slovenske avtorje in seveda tudi tuje! Zavedati se moramo neizpodbitnega dejstva: če ne bomo brali, nas bo pobralo!
Marija Metlika (m.metlika@gmail.com), prostovljka