V okviru programa Individual Learning Accounts Mutual Learning 2026 je bila ob koncu aprila v Bruslju prva delavnica novega cikla. Ta je namenjen državam članicam, ki šele načrtujejo ali razvijajo individualne učne račune. Na dogodku z naslovom Delivering results with ILA: Implementation, evidence and outcomes smo se 28. in 29. aprila povezali predstavniki držav, strokovnjaki in podporna skupina programa. Odprli smo razpravo o tem, kako iz evropskih izkušenj oblikovati izvedljive nacionalne rešitve.
V ospredju delavnice ni bilo vprašanje, ali so individualni učni računi (IUR) zanimiv ukrep, temveč kako lahko v praksi pokažejo rezultate. Udeleženci so razpravljali o spremljanju napredka, uporabi podatkov, komuniciranju rezultatov in vključevanju delodajalcev. Primeri Francije, Litve in Slovaške so pokazali, da so države na različnih točkah, vendar se srečujejo s podobnimi vprašanji: kako dokazati vrednost učenja, zagotoviti kakovost in preprečiti, da bi digitalni sistemi postali sami sebi namen.
Za Slovenijo je bila udeležba pomembno nadaljevanje januarskega nacionalnega pogovora o individualnih učnih računih in registrih izobraževanja odraslih, ki ga je v Ljubljani gostil Andragoški center Slovenije. Slovenska delegacija je v Bruslju predstavila, da Slovenija še nima nacionalnega sistema IUR, pilota, posebnega modela financiranja ali sprejetih odločitev o obsegu, ciljnih skupinah in upravljanju. Hkrati pa razprava ni več začetna: izostrila so se vprašanja kakovosti, podatkovnih povezav, interoperabilnosti obstoječih registrov in vključevanja odraslih, ki imajo do učenja najtežji dostop.
Poseben poudarek je bil namenjen dokazovanju rezultatov. Strokovne predstavitve so opozorile, da samo število uporabnikov ne zadostuje za dolgoročno legitimnost sistema. Za zaupanje javnosti, stabilno financiranje in podporo deležnikov je treba razlikovati med neposrednimi izidi, kot so prijave, zaključki in zadovoljstvo udeležencev, ter zahtevnejšimi učinki, kot so uporabnost znanj pri delu, večja zaposljivost ali doseganje manj vključenih skupin. Slovenija že ima pomembne podatke, vendar so razpršeni med različnimi sistemi.
Drugi sklop razprav je bil posvečen komuniciranju in vlogi delodajalcev. Za Slovenijo je bilo ključno izhodišče, da o shemi, ki še ne obstaja, ni mogoče komunicirati kot o gotovi rešitvi; v tej fazi je pomembnejše graditi razumevanje in zaupanje. Izkušnja kampanje Lahko.si kaže, da širok medijski doseg odpre temo. Odločitev za vključitev pa pogosto nastane šele ob podpori svetovalcev, izvajalcev in lokalnih okolij. Delodajalci morajo ostati omogočevalci, ne odločevalci: pravica do učenja mora ostati prenosljiva in usmerjena v posameznika.
Dogodek je slovenski razpravi dodal tudi evropsko ogledalo. Predstavitev pobude RALExILA je ponovno poudarila, da individualni učni račun ne more delovati brez zanesljivega registra izobraževalnih priložnosti, jasnih meril kakovosti in podatkov za odločanje. Prav ta povezava med registrom, svetovanjem, financiranjem in dokazovanjem učinkov je za Slovenijo posebej pomembna, saj ima več uporabnih elementov že vzpostavljenih, vendar jih bo treba pred morebitnim pilotom smiselno povezati. Bruseljska delavnica zato ni ponudila enega modela za prenos, temveč natančnejši okvir vprašanj, ki slovensko razpravo premikajo od načelnega zanimanja k bolj premišljenim in izvedljivim korakom.
Jasmina Poličnik (jasmina.policnik@acs.si), ACS