Janoša sem spoznala leta 1998 v okviru projekta Phare LIEN Basic Adult Education as the Path Back into Society. Tudi pozneje sva se občasno srečevala v okviru projektov in priložnosti, kjer je sodeloval z ACS. Doživela sem ga kot kompleksno osebo, ki zaznava aktualne probleme in se nanje tudi odzove, po drugi strani pa tudi kot človeka, s katerim se je mogoče zanimivo pogovarjati in med seboj izmenjevati zelo različne poglede. A čeprav so bile debate lahko zelo razgrete, si je bil po njih z vsakomur zmožen seči v roke in z njim spiti kozarček. V tem smislu pritrjujem misli, ki jo je nekdo zapisal ob njegovi osmrtnici na FB – Janoš je imel rad demokracijo. Mislim, da se je z vrednoto demokratičnosti najgloblje poistovetil. Verjel je v politični in vsakršni dialog in si skozi delovanje v IO zavzemal za vključujočo družbo.

Bil je ambiciozen in zelo delaven. Veliko je pričakoval tudi od svojih sodelavcev, predvsem od Marte, ki je bila njegova desna roka in ji je bil za to, verjamem, do zadnjega diha globoko hvaležen in predan. Bil je rojen vodja in dober organizator; intuitivno je vedel, komu podeliti nalogo, koga je treba pridobiti in s kom se povezati. Po napornem in dolgem dnevu pa se je vedno našel čas tudi za zabavo. Tako smo vse delo, čeprav zahtevno in naporno, radi opravili. Veselili smo se novih srečanj. IO mora potekati sproščeno; odrasle je treba pritegniti razumsko, predvsem pa jih je treba med seboj tudi povezati in jim vzbujati veselje. Zdelo se je, da se Janoš tega zelo dobro zaveda in na tem gradi.

Počel je več stvari hkrati, a za vsako si je vzel čas. Natančno je vedel, kaj se kje dogaja, kdo je udeležen in kako. Imel je pregled nad dogajanjem v politiki IO v svoji državi, Evropi, pa tudi v svetovnem merilu. To mu je nenazadnje omogočilo, da je postal dvakratni predsednik EAEA in podpredsednik ICAE. Bil je Madžar, a rad se je pošalil, da Toth v resnici pomeni Slovan. Na splošno se je rad šalil na račun razlik med Madžari in drugimi narodi, a iz tega so vedno veli nekakšna toplina, pripadnost in veselje nad tem. V tem pogledu je bil tako Madžar kot Evropejec in svetovljan. Nekoč sem mu v šali dejala, da je njegovo ime v svetu postalo sinonim za madžarsko IO. Seveda se je temu iskreno in zadovoljno nasmejal, a potem skromno dodal, da nikakor ni tako in da je sam le delec vsega. Verjamem, da je globoko v sebi tako tudi mislil, saj je bil v resnici ob vseh ambicijah pa tudi priznanjih, ki jih je prejel za svoje delo, človeško skromen. Takega sem poznala, hkrati pa slutim, da je bil Janoš zagotovo več od tega, kar je bilo človeku dano videti.

Počivaj v miru, prijatelj!

Natalija Žalec, MAEd (UK) (natalija.zalec@acs.si), ACS