Vseslovenska prostovoljska akcija, ki povezuje, razblinja strah in podira stereotipe.

Srečala in povezala sta se dva svetova, svet gluhih in svet slišečih. Gluhi so pokazali, da obstajajo, da lahko delajo, da se lahko enakovredno vključijo v družbo, slišeči so doživeli kulturo gluhih. Vznemirjeno so pričakovali akcijo, saj niso točno vedeli, kaj jih čaka. Moto akcije, biti inkluziven, je odseval na vsakem koraku.

Od ideje do uresničitve akcije je minilo celo leto. Na pilotnem usposabljanju planinstvo za invalide/OPP je Miloš Ganić med odmorom rekel, da bi gluhi lahko stregli v planinskih kočah. Zvečer so že bili zbrani predlogi za primerne lokacije. Po prvem srečanju delovne skupine za pripravo, sestavljene iz slišečih, gluhih in tolmačke, je akcija začela dobivati podobo. Zbirali smo predloge, načrtovali, preverjali, kreirali potek in razvijali nove kretnje slovenskega znakovnega jezika za področje planinstva. Akcijo smo ustvarjali skupaj z Zvezo društev gluhih in naglušnih (ZDGNS), ki je prevzela ozaveščanje v medijih.

Najava dogodka je bila na dan projekcije filma o Valentinu Staniču konec aprila. Prostovoljci so se v začetku septembra udeležili enodnevnega sproščenega in igrivega usposabljanja. Tudi osebje v kočah se je usposabljalo za uporabo znakovnega jezika. Nekateri so vzeli izziv zelo resno in tekoče odkretali vse, kar je bilo na jedilniku.

V soboto, 22. septembra, ob 10.30 so bila na izbranih lokacijah slavnostna odprtja akcije s kančkom domačnosti in vznemirjenja. Govorke in govorci so dodali vsak svojo noto. Občutek, da bosta naslednja dva dneva res posebna, je bil pravi. Dogodek je presegel pričakovanja vseh. Ni šlo samo za strežbo, prostovoljci so vključili animacijo, predstavili so način življenja gluhih in znakovni jezik. Dela so se lotili zagnano, vestno in odgovorno. Uporabili so svojo iznajdljivost in se prilagodili spremembam. Vsak v skupini je dodal svoj prispevek k uspehu sobotnega in nedeljskega dogajanja.

V ospredju je bilo sodelovanje, ključna je bila medsebojna pomoč, čeprav je bilo delo porazdeljeno. Trije prostovoljci so delali v strežbi, dva sta skrbela za animacijo in učenje znakovnega jezika. Poskrbeli so tudi za spremljevalni program. Na plakatih so prikazali kretnje slovenskega znakovnega jezika. Objavili so obvestilo o fotonatečaju Vključujoči v gorah in ozaveščali o mednarodnem dnevu znakovnega jezika.

V planinskih kočah je dišalo po čaju, domačnosti in planinski sproščenosti. Najpomembnejši je bil pogovor med slišečimi in gluhimi. Po prvih negotovih poizkusih so se opogumili in pristopili h gostom z nasmehom in prijazno gesto dobrodošlice. Prišlo je veliko gluhih obiskovalcev, ki so bili navdušeni, da so lahko naročali v znakovnem jeziku. Počutili so se domače in sprejete. Bili so sproščeni in nihče ni sedel za mizo osamljen. Nekateri so prvič in samo zaradi akcije obiskali koče in se podali na planinske poti, ker so bili radovedni, kako se sporazumevati v znakovnem jeziku.

Da je komunikacija gladko tekla, sta poskrbela tolmača. Pristopila sta, če se je zataknilo. Obiskovalce je zanimalo, kako naročiti v znakovnem jeziku. Povprašali so tudi o življenju gluhih. Otroci so jih spraševali, zakaj nič ne slišijo, kako postaneš gluh in ali se da to popraviti. Manjši so prste urili z znakovnim jezikom, večji pa tudi z enoročno abecedo. Hitro so ujeli kretnje in starše spraševali, če vedo, kaj pomenijo. Pri mizi so pozneje sami poskušali enoročno abecedo, res jih je pritegnilo.

Na mizah je obiskovalce čakal komunikacijski valjček. Če so ga postavili z modro navzgor, je pomenilo, da naročajo. Po prejetem naročilu so valjček položili vodoravno na mizo in sporočili: »Uživam.« Ko so ga ponovno postavili z modro navzgor, so želeli plačati. Gost je pripomnil, da bi takšen valjček potrebovali tudi v drugih gostilnah.

Na začetku so bili malo boječi, pozneje so se sprostili in z veseljem opravljali delo natakarja. Ob koncu so se težko poslovili, ostali bi še malo dlje. Vsekakor pa bi radi akcijo ponovili. Veliko zanimanja zanjo je tudi v tujini.

Zahvaljujemo se vsem, ki ste nas podprli, in vam želimo varen korak.

Jurček Nowakk (pin-opp@pzs.si), delovna skupina Planinstvo za invalide/OPP pri PZS