Leta 2022/2023 smo se na ACS lotili posebne naloge Analiza podatkov o vključenosti gluhih in naglušnih odraslih v programe osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja. Ta je sestavni del širšega projekta Umestitev slovenskega znakovnega jezika v šolski sistem, ki ga vodi MVI.
Prvotni namen naloge je bil analizirati udeležbo gluhih in naglušnih odraslih v programih formalnega (osnovnošolskega in srednješolskega) izobraževanja. Pozneje smo zasnovo nekoliko vsebinsko razširili in analizirali udeležbo gluhih in naglušnih odraslih tudi v izbranih programih neformalnega izobraževanja in usposabljanja. Naloga je poseben izziv za stroko, saj je število gluhih in naglušnih na svetu visoko in se zaradi načina življenja povečuje. Po podatkih WHO (2021) ima težave s sluhom 466 milijonov ljudi oziroma 5 % svetovnega prebivalstva. Od teh je 34 milijonov otrok, več kot 400 milijonov pa odraslih. Populacija gluhih in naglušnih v vseh državah EU ima nižjo raven formalne izobrazbe kot populacija slišečih.
Pri analizi podatkov o vključenosti gluhih in naglušnih odraslih v izobraževalne programe sta bila uporabljena tako kvantitativni kot kvalitativni metodološki pristop. Najprej smo pripravili dva vprašalnika za pridobivanje podatkov o učečih se gluhih in naglušnih odraslih v osnovnih in srednjih šolah. Vprašanja so se osredotočila predvsem na raven udeležbe v programih formalnega izobraževanja in so bila posredovana zaposlenim v izobraževalnih ustanovah. Kvalitativna metodologija je vključevala individualne intervjuje in fokusno skupino. V tem okviru smo želeli pridobiti vidik različnih deležnikov izobraževanja gluhih in naglušnih odraslih.
Analiza je pokazala, da se ne udeležujejo programov osnovnošolskega izobraževanja ne v ustanovah, namenjenih gluhim in naglušnim prebivalcem, niti programa OŠO. Ta je namenjen odrasli populaciji in ga izvajajo predvsem LU. V programih srednješolskega izobraževanja smo prepoznali nekaj gluhih in naglušnih odraslih. Več jih je bilo v programih, ki so potekali v srednješolskih ustanovah z oddelkom za odrasle in manj na LU. Vendar je tudi v srednješolskih ustanovah udeležba gluhih in naglušnih odraslih nizka in ne zadosti potrebam te skupine po pridobivanju višje izobrazbene stopnje.
V nalogi smo podrobno preučili razloge za nizko izobraževalno udeležbo. Pri tem smo analizirali stališča različnih deležnikov, ki so vključeni v ta kontekst. Deležniki, vključeni v analizo, so podali svojo refleksijo.
Gluhi in naglušni posamezniki so najpogosteje izpostavljali negativne izkušnje z izobraževanjem v otroštvu in mladosti. Mnogi so se čutili nesprejete in nerazumljene od vrstnikov, učiteljev in drugih strokovnih delavcev. Tudi družinsko okolje, v katerem so odraščali, je bilo pogosto nenaklonjeno in premalo spodbudno, da bi manj slišeče otroke motiviralo za izobraževanje. Nekateri starši so prepozno ugotovili, da imajo njihovi potomci slušne težave – zato so bili prilagoditve in pomoči ponujeni prepozno. A mnogokrat so imeli starši predsodke in so težko sprejeli otrokove omejitve. Niso se naučili slovenskega znakovnega jezika in so svoje potomce usmerjali izključno v programe, namenjene slišečim otrokom in mladostnikom. Travmatične izkušnje v času rednega šolanja so nespodbudno vplivale na motivacijo, da bi se ti ljudje izobraževali kot odrasli.
Predstavniki izobraževalnih ustanov so opozorili na nekatere objektivne dejavnike in razloge, ki pojasnjujejo nizko izobraževalno udeležbo odraslih v teh ustanovah. Med njimi so nizko zanimanje te skupine za vpis v programe osnovnošolskega ali srednješolskega izobraževanja, pomanjkanje sredstev za učno pomoč in izvedbo drugih prilagoditev, premalo sodelovanja med izobraževalnimi ustanovami in društvi. Opozorili so tudi na pomanjkanje strokovnega kadra in neusposobljenost učiteljev za delo s to ranljivo skupino.
Tolmači so pojasnili, da je uspešnost manj slišečih odraslih, ki se izobražujejo, odvisna od možnosti za tolmačenje. Brez tega težko razumejo vsebine, ponujene v programih formalnega izobraževanja. Brezplačna možnost tolmačenja je za odrasle udeležence programov omejena na 30 ur letno, kar ni v skladu s potrebami daljših programov.
Delodajalci so v pogovorih izpostavili, da so gluhi zaposleni lahko zelo uspešni pri opravljanju delovnih nalog, če so primerno usposobljeni za delo, in da so običajno zelo natančni in zanesljivi. Veliko oviro pri zaposlovanju gluhih in naglušnih pa vidijo v neustreznem evidentiranju – evidentirajo se kot invalidne osebe in ne kot osebe, ki imajo slušne težave, zato jih ne povabijo na razgovor. V času analize smo zaznali tudi določene predsodke delodajalcev do zaposlovanja preučevane kategorije. Omejene zaposlitvene možnosti so zelo nespodbudne in ovira za nadaljevanje izobraževanja v času odraslosti.
Analiza je opozorila tudi na pomanjkanje podatkov o gluhih in naglušnih odraslih. Njihovo pridobivanje je nujna podlaga za načrtovanje in izvedbo različnih ukrepov, politik in programov za to populacijo.
Poročilo Analiza podatkov o vključenosti gluhih in naglušnih odraslih v programih osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja ni zgolj prikaz in problematiziranje stanja udeležbe gluhih in naglušnih odraslih. Ponuja tudi določene predloge za premislek in ukrepanje, ki so podani v zadnjem delu. Poročilo bo kmalu objavljeno v Digitalni bralnici.
Mag. Jasmina Mirčeva (jasmina.mirceva@acs.si), ACS
