V četrtek, 23. aprila, sem na Društvu gluhih in naglušnih Severne Primorske izvedla delavnico. Njen cilj je bil uporabiti gledališke elemente, elemente neverbalne komunikacije ter poglobiti zavedanje telesa, gibanja in zaznavanja lastnega telesa v prostoru. Navdih za delavnico sem črpala iz izkušenj, ki sem jih pridobila na t. i. sledenju na delovnem mestu (job shadowing) v francoskem Caenu marca letos.
Izvedba delavnice za gluhe in naglušne udeležence/-ke je bila zame poseben izziv, kar sem začutila ob prijetni vznemirjenosti na dan delavnice. Kljub izkušnjam z javnim nastopanjem in vodenjem pedagoškega procesa je specifika dela z gluhimi in naglušnimi v meni vzbudila spoštovanje do nepoznanega. Spodbudila me je k iskanju novih, bolj neposrednih načinov izražanja. Vedela sem, da bo ob meni sekretarka društva, Mojca Komel. Pri posredovanju, predvsem pa tolmačenju navodil mi je bila v veliko pomoč, tako da pripravljenih vizualnih podpor, kot je uporaba barv semaforja (rdeča – stop/pavza, oranžna – sprememba, zelena – akcija) ter svetlobnega signala za začetek in konec aktivnosti, nisem uporabila.
Za uvod sem pripravila nekaj spoznavnih in sprostitvenih iger, s katerimi smo se ogreli, razgibali in začeli izražati s pomočjo telesa. Udeleženci so najprej izvedli posamezen gib, ki smo ga drugi zrcalili, nato pa smo vajo nadgradili v verižno ponavljanje. Vsak je dodal svoj unikatni gibalni podpis. Sledilo je podajanje prave žogice. Služilo je kot uvertura v podajanje navidezne žogice, ki je spreminjala svoje lastnosti (težo, velikost, temperaturo). Pri tej aktivnosti sem opazila veliko mero ustvarjalnosti – udeleženci so uporabljali celotno telo, raziskovali različne načine gibanja ter se vse bolj zavedali izraznih možnosti svojega telesa, kar je bil tudi eden izmed ključnih ciljev delavnice. Uvodni del smo zaključili z izpisovanjem lastnih imen z uporabo različnih delov telesa (stopalo, nos, roka) ter dejavnostjo človeškega vozla. Udeleženci so s sodelovanjem in koordinacijo razpletli prepletene roke, ne da bi jih izpustili.
Sledilo je delo v parih, kjer so udeleženci zrcalili gibe in geste soudeleženca. Nadaljevali so z vodenjem s kazalcem ter skupnim premikanjem po prostoru. To je bil uvod v naslednjo aktivnost. Med premikanjem po prostoru so imeli med prstnimi blazinicami vpeto palico, kar je zahtevalo popolno osredotočenost na partnerja in skupno dinamiko gibanja.
Udeleženci so svoj izjemni potencial in kreativnost pokazali v naslednjem sklopu. Ob pogledu na sličice (proces rasti rastline, razvoj metulja ter nastajanje kipa) so s telesom uprizarjali posamezne procese. Nastopali so suvereno, sproščeno in samozavestno ter vsak na svoj način interpretirali videno. Pri njihovem izražanju je bilo opaziti veliko mero domišljije, telesne izraznosti in pripravljenosti ustvarjalno raziskovati. Obenem so se trudili biti izvirni in drugačni od predhodnikov.
Pred zadnjo aktivnostjo so udeleženci za trenutek zapustili prostor, da sem lahko pripravila mize s predmeti, skritimi pod časopisom. Cilj naloge je bil prepoznavati predmete zgolj na otip. Namenoma sem izbrala nekaj manj vsakdanjih predmetov, kot so čarovniška palica Harryja Potterja, valovit okvir za fotografije, zajemalka za ločevanje rumenjakov od beljakov, glava namiznega mikrofona, glavnik s kronico ipd.
Ko so predmete otipali, so jih nato drug za drugim predstavili v znakovnem jeziku. Sledila je uprizoritev uporabe predmeta, za konec pa so predmetom spreminjali namembnost ali jih oživili, kar je spodbudilo domišljijo in igrivost.
Ob zaključku me je zanimalo, kako so se počutili. Ob Mojčinem tolmačenju sem razumela, da so se počutili prijetno in sproščeno, da sta jim gibanje ter ustvarjalno izražanje ustrezali. Posebej so izpostavili zadnjo aktivnost, pri kateri so s pomočjo tipa raziskovali in spoznavali neznane predmete. To se jim je zdelo še posebno zanimivo. Tudi sama sem v delavnici zelo uživala, še posebej ob tem, ko sem videla, kako odzivni, nezahtevni in predvsem hvaležni so bili že ob prvem srečanju.
Aja Komel (aja.komel@lung.si), LU Nova Gorica