Marca sem se v Caenu (FRA) udeležila mobilnosti Erasmus+. Šlo je za sledenje na delovnem mestu, na kateri sem pridobila dragocen vpogled v drugačen način dela v izobraževanju odraslih. V ospredju je bila uporaba gledaliških metod kot orodja socialne vključenosti. Tokrat torej niso služile umetniškemu ustvarjanju, temveč so bile uporabljene kot pedagoško oz. andragoško orodje.
Gledališke metode kot učni pristop
Aktivnosti sledenja na delovnem mestu smo se udeležili strokovni delavci iz različnih organizacij za izobraževanje odraslih; LU Jesenice, LU Nova Gorica, LU Krško, UPI LU Žalec in RIC Novo mesto. Spoznali in analizirali smo raznovrstne metode (ledolomilce, skupinske vaje, improvizacijo), ki so se dotikale številnih področij. Prvi sklop metod se je osredotočal na spoznavanje in povezovanje skupine ter delo s telesom in neverbalno komunikacijo. Nadalje smo spoznali različne možnosti dela z glasom, zvokom in besedilom. Takšne aktivnosti omogočajo udeležencem boljše vključevanje v skupino, ob tem pa krepijo samozavest in zmožnost izražanja. Pri opazovanju dela v gostujoči organizaciji sem spoznala, kako pomembna je izbira ustreznih metod v določeni situaciji oz. učnem okolju ter način njihove izvedbe.
Uporabnost v izobraževanju odraslih
Prednost metod vidim v njihovi dinamičnosti, vsestranskosti pa tudi relativni enostavnosti. V praksi to pomeni, da jih lahko vključim v svoje delo, ne glede na to, na katero področje jih želim prenesti. Takšne aktivnosti spodbujajo aktivno udeležbo vseh, tudi tistih, ki se sicer manj izpostavljajo. Hkrati omogočajo, da udeleženci znanje povezujejo z lastnimi izkušnjami, kar je v izobraževanju odraslih ključno. Nekatere metode pa omogočajo tudi krajšo intervencijo in so tako primerne za aplikacijo tudi pri individualnem delu, v manjših skupinah oz. krajših programih ali za hiter dvig motivacije.
Pomemben del moje izkušnje je bil tudi razmislek o tem, kako pridobljeno znanje prenesti v domače okolje. Hitro sem ugotovila, da gledališke metode niso vezane na specifičen predmet ali program. Uporabimo jih kot podporo različnim učnim ciljem – od razvoja komunikacijskih veščin, dviga samozavesti do krepitve komunikacije in zaupanja v skupini. Že manjše intervencije, kot so aktivni odmori, premik v prostoru ali delo v parih skozi improvizacijo, lahko bistveno izboljšajo potek učnega procesa.
Prenos znanja v domačo organizacijo
Po vrnitvi sem pridobljena spoznanja delila s sodelavci. Kombinirala sem predstavitev s praktičnim preizkušanjem metod. Po sklopih sem predstavila metode, ki sem jih spoznala na mobilnosti, nato pa smo preizkusili različne metode za spoznavanje in razvoj sodelovanja. Nadaljevali smo z izvajanjem metod uporabe glasu in telesa ter končali z improvizacijsko nalogo. Tak način diseminacije se je izkazal kot zelo učinkovit, saj so sodelavci metode doživeli na lastni koži in jih lažje umestili v svoje delo.
Ob tem so se odprle tudi konkretne ideje za nadaljnjo uporabo v izobraževanju odraslih: vključevanje kratkih gledaliških aktivnosti kot uvod v srečanje, uporaba igre vlog pri obravnavi zahtevnejših tem ter uporaba neverbalnih tehnik pri delu z udeleženci z jezikovnimi ovirami. Številne metode bo mogoče uporabiti tudi kot orodje pri individualnih svetovanjih odraslim. Poleg tega smo prepoznali potencial teh metod pri delu z ranljivimi skupinami, saj omogočajo postopno vključevanje in gradnjo samozavesti. Strinjali smo se, da je pri vključevanju gledaliških metod v delo z odraslimi ključna njim prilagojena izvedba izbranih metod.
Razmislek za naprej
Izkušnja sledenja na delovnem mestu in poznejša diseminacija sta pokazali, da so gledališke metode učinkovito orodje v izobraževanju odraslih. Njihova prednost je v tem, da spodbujajo aktivno sodelovanje, krepijo komunikacijo in zaupanje v skupini ter omogočajo vključevanje tudi bolj zadržanih udeležencev. Diseminacijska aktivnost je dodatno potrdila, da je njihova vrednost še večja, kadar jih preizkusimo v praksi, saj tak pristop omogoča boljše razumevanje in lažji prenos v različne programe izobraževanja odraslih. Prav v tem vidim največjo vrednost – v majhnih, a premišljenih spremembah, ki lahko pomembno vplivajo na vključenost udeležencev in kakovost učnega procesa.
Veronika Žurga (veronika.zurga@ric-nm.si), RIC Novo mesto