Obe konferenci sta se zvrstili v petletnem razmaku in seveda se je medtem marsikaj spremenilo. EPALE je razširil in poglobil svoje dejavnosti, sloni na bistveno boljšem orodju, koordinira ga nova, zelo podkovana centralna podporna služba, ki poganja številne skupne dejavnosti z nacionalnimi podpornimi službami (v primeru Slovenije je to CMEPIUS). In še bi lahko naštevali. Skratka, EPALE se v tem obdobju ni le obdržal, temveč uspešno razvil – v učečo se skupnost.
Po drugi strani nekateri vidiki ostajajo enaki. Leta 2016 sem v prispevek o srečanju ambasadorjev EPALE v Rimu zapisala, da je: “… prišlo do izraza dejstvo, da v nekaterih državah EPALE doživljamo ‘zgolj’ kot orodje za promocijo IO med njegovimi deležniki. V drugih državah, še posebno v Italiji, pa EPALE razumejo kot priložnost za uveljavljanje IO nasploh. Opisana dvojnost je nedvomno povezana z (ne)razvitostjo sistema izobraževanja odraslih. Ta je v Italiji razpršen, zato nacionalna agencija, nosilka EPALE, platformo doživlja kot dobrodošel povezovalni dejavnik in ga tako tudi uveljavlja.”
Tako je še zdaj. Predpisi o varstvu osebnih podatkov sicer onemogočajo pregled nad udeleženci, toda z veliko gotovostjo si upam trditi, da je bilo Italijanov tudi letos največ. In prav je tako.
Potovanje mreže ambasadorjev EPALE 2021 je bilo visokoleteče
Letošnje srečanje okrog 120 ambasadorjev EPALE je 2. in 3. decembra potekalo v obliki vsakokratnega triurnega virtualnega popotovanja z natančno izdelanim itinerarjem. Ključni nalogi sta zadevali opredelitev popolne zbirke orodij za ambasadorje (Perfect Ambassador Toolkit) ter oblikovanje manifesta ambasadorjev EPALE (EPALE Ambassadors Manifesto). Delo v skupinah in kasnejše poročanje je prineslo ogromno zamisli in pobud za oba namena. Ta dva sta se izkazala kot multidisciplinarna in skorajda brezmejna. Zato si nisem mogla kaj, da ne bi v svoji skupini vprašala, ali pravzaprav snujemo manifest za ambasadorje, za EPALE ali kar za celotno izobraževanje odraslih. Odgovor, da je to zelo dobro vprašanje, ni zavrl nadaljnjega toka predlogov o tem, kaj vse naj počne popolni (ambasador) EPALE. Tu in tam je kdo nemočno potarnal, da kot ambasador nima časa, da bi počel vse, kar se je pojavilo v matriki ciljev in dejavnosti. A nič hudega: sanje so dobrodošle, če le ne postanejo preveč zavezujoče!
Ustaljeno in novo – najboljša kombinacija!
V Sloveniji še vedno postopamo tako kot pred petimi leti. Vlogo ambasadorjev odigravamo kar članice ekspertne skupine. V njej smo predstavnice ACS, CPI, MIZŠ in izvajalcev IO – LU Slovenska Bistrica. Skupaj z nekaterimi drugimi vnetimi uporabniki skrbimo za optimalno delovanje in razvoj platforme. In kar nekako gre. Morda gre celo zelo dobro, saj imamo v ozadju dobro delujoč in relativno povezan sistem IO. Iz njega črpamo izkušnje in navdih, vanj pa vračamo zamisli in spoznanja, s katerimi se srečamo v EPALE.
A vedno je treba biti odprt za novosti – informacije, poglede, paradigme … Zato sem v delovnih skupinah pravzaprav uživala. Z zanimanjem sem prisluhnila tudi obema gostoma. Poljski sociolog Alek Tarkowski je govoril o odprtem, digitalnem učenju in njegovih družbenih učinkih. Izrazil je apel izobraževalcem – ti morajo postati pionirji odprte izmenjave znanj. Poudarek je na posamezniku in skupnosti, zasnovani na zaupanju, vrednotah in upravljanju kompleksnosti.
Italijanka Susanna Sancassani pa nas je popeljala v ustvarjalni svet inovativnih učnih metodologij. Vpeljala je pojem trajnostnega znanja – ustvarjanja priložnosti za poučevanje in učenje, ki so enostavno in hitro dostopne, spodbujajo večjo vključenost in boljšo kakovost učenja. Meje med učitelji in učečimi se zabrišejo, oboji ustvarjajo pretok znanja.
Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS
