Letošnji Nacionalni mesec skupnega branja (8. september–11. oktober) v ospredje postavlja branje kot veselje in izkušnjo, ki povezuje posameznike, generacije in skupnosti. Za izobraževanja odraslih je to tudi priložnost za nekoliko drugačen premislek: kaj nam branje pove o vseživljenjskem učenju – in kaj nam pove o našem lastnem delu pri ozaveščanju zanj?
V raziskavi o ozaveščenosti prebivalstva Slovenije za vseživljenjsko učenje smo med drugim preverjali, ali so ljudje že slišali za pojem vseživljenjsko učenje (VŽU).
Pritrdilno je odgovorilo 56 % vprašanih, 28 % jih za pojem še ni slišalo, 16 % pa jih ni bilo prepričanih. To pomeni, da skoraj 44 % prebivalcev pojma VŽU ne prepoznava zanesljivo.
Drugo sliko dobimo, ko vprašanje od poznavanja pojma premaknemo h konkretnemu vedenju.
54 % vseh anketiranih pravi, da pogosto ali vsak dan berejo zaradi novega znanja. Med tistimi, ki poznajo pojem VŽU, je takšnih 65 %, med tistimi, ki pojma ne poznajo, 42 %, med neopredeljenimi pa 36 %.
Podobno velja za branje kot del vsakdanjih dejavnosti. 49 % vprašanih pogosto ali vsak dan navaja, da njihove redne dejavnosti vključujejo branje. Pri poznavalcih pojma VŽU je delež 63-, pri tistih, ki pojma ne poznajo, 31-, pri neopredeljenih pa 29-odstoten.
Tudi bolj aktivne oblike odnosa do branja pokažejo pomembne razlike. 31 % vseh vprašanih pogosto ali vsak dan brska po knjižnicah ali knjigarnah ter išče zanimive knjige ali revije. Med tistimi, ki poznajo VŽU, je ta delež 40-, med tistimi, ki ga ne poznajo, pa 16,2-odstoten.
Branje za užitek in zabavo je še pogostejše: pogosto ali vsak dan ga navaja 56 % vseh vprašanih, med poznavalci VŽU 67 %, med tistimi, ki pojma ne poznajo, pa 43 %.
Ti podatki sami po sebi ne dokazujejo, da poznavanje pojma vseživljenjsko učenje povzroča več branja ali več učenja.
Ljudje, ki prepoznavajo pojem VŽU, pogosteje poročajo tudi o različnih oblikah branja, iskanja novega znanja in samostojnega učenja.
Če ne poznamo pojma, to še ne pomeni, da se ne učimo
Tu se odpira pomembno vprašanje za izobraževanje odraslih. Če vprašamo ljudi, ali poznajo pojem vseživljenjsko učenje, dobimo eno sliko. Če jih vprašamo, kaj počnejo, pa drugo.
Človek lahko bere knjigo, ker ga zanima določena tema. Lahko poišče članek, ker želi razumeti aktualno dogajanje. Lahko se vključi v pogovor, v katerem spozna nekaj novega. Lahko začne brati o vrtnarjenju, zgodovini, zdravju, tehnologiji ali katerem koli drugem področju, ker ga je nekaj pritegnilo. Vse to so lahko konkretne oblike učenja, čeprav jih posameznik ne poimenuje kot vseživljenjsko učenje.
Človek lahko nekaj počne, ne da bi to prepoznal kot vseživljenjsko učenje.
Prav zato ozaveščanje za VŽU ni zgolj vprašanje promocije pojma. Gre za to, da ljudem pomagamo prepoznati učenje tudi tam, kjer ga sami ne bi tako označili. Pri tem imajo strokovni delavci na področju izobraževanja odraslih pomembno vlogo.
Vloga strokovnega delavca je pomembnejša od izvedbe programa
Ko govorimo o VŽU, pogosto najprej pomislimo na programe, tečaje, delavnice, svetovanje ali druge organizirane oblike izobraževanja. Vendar je vpliv strokovnih delavcev širši.
Direktorica ljudske univerze, vodja programa, svetovalec, organizatorka izobraževanja ali drug strokovni delavec lahko z načinom, kako predstavlja učenje, oblikuje tudi odnos posameznika do lastnega učenja. Ko odraslemu pokažemo, da je njegovo iskanje informacij pomembno, ko mu pomagamo povezati novo znanje z njegovimi izkušnjami, ko ga spodbudimo k branju, razpravi, raziskovanju ali nadaljnjemu učenju, ne izvajamo zgolj posamezne aktivnosti. Ustvarjamo razmere, v katerih lahko posameznik svoje učenje prepozna, razume in nadaljuje.
To je pomemben vidik ozaveščanja za VŽU: strokovni delavec ni samo izvajalec izobraževanja, temveč je lahko tudi posrednik razumevanja, kaj vse učenje sploh je.
Branje je pri tem zelo konkreten primer. Ni samo dejavnost, povezana z razvijanjem bralne pismenosti. Ni samo prostočasna dejavnost. Lahko je način pridobivanja novega znanja, razvijanja kritičnega mišljenja, širjenja obzorij, oblikovanja stališč in povezovanja z drugimi.
Branje je lahko eden od načinov, kako človek živi vseživljenjsko učenje.
Zato je september, ki v ospredje postavlja branje, tudi dobra priložnost za pogled na lastno delo. Koliko dejavnosti, ki jih izvajamo v organizacijah za izobraževanje odraslih, je že v svojem bistvu dejavnosti ozaveščanja za VŽU? Kolikokrat odraslemu pomagamo ne le pridobiti novo znanje, ampak tudi razumeti, da je njegovo učenje pomemben del njegovega življenja?
Naša naloga ni samo spodbujati ljudi, naj se vse življenje učijo. Ena naših nalog je tudi, da jim pomagamo prepoznati, da se že učijo vse življenje.
To velja tudi za strokovne delavce. Vseživljenjsko učenje se ne začne šele takrat, ko ga poimenujemo. Ko ga prepoznamo, razumemo in znamo o njem govoriti, pa postane bolj zavesten del našega dela – in nekaj, kar lahko lažje prepoznamo ter spodbujamo tudi pri drugih.
Anja Trilar (anja.trilar@acs.si), ACS