Bela palica – simbol poguma in moči

Tudi če ljudje s svojim stereotipnim razmišljanjem in obremenitvami, ki so si jih naložili sami, komentirajo belo palico, se ne oziram več na to. Postala je simbol moje zmage nad samo seboj in omejitvami. Mednarodni dan bele palice je 15. oktober.

Izguba vida je težka preizkušnja. Ko bo v glavah ljudi bela palica, naš osnovni pripomoček, postala simbol moči in zmage nad oviranostjo, jo bodo tudi slepi in slabovidni lažje sprejeli in vzeli za svojo. V pogovorih s prijatelji ugotavljamo, da je precejšnja razlika med slepimi, ki ne vidijo ničesar, in tistimi, ki imamo hudo okvarjen vid z majhnimi ostanki.

Meni osebno in tudi drugim slepim so krizo, ki nastopi ob izgubi vida, pomagali prebroditi prav slepi s svojimi izkušnjami. Veliko bolj zaleže, kar ti reče nekdo, ki hodi po isti ali podobni poti, kot besede nekoga brez izkušnje. Ne mislim, da videčih strokovnjakov ne potrebujemo, vendar bi delo s slepimi v današnji dobi ob ustrezni izobrazbi in tehnični podpori v večji meri lahko opravljali tudi slepi ljudje. Ti bi bili pristnejši, saj razumejo, kako je, ko se ti sesuje svet in moraš graditi vse od začetka.

V daljni preteklosti sem bila vodja skupine za samopomoč v Društvu slepih in slabovidnih v Ljubljani. Imela sem še mogoče osem odstotkov vida. Ob veliki zbranosti in previdnosti sem še kolesarila po Ljubljani. S prijateljico Katrin Modic sva organizirali dva kuharska in hkrati samooskrbna tečaja, pripravljala sem izlete ter ljudi ozaveščala, kako pomembna je bela palica. Marsikdo mi je rekel, da lahko o tem govorim, ker še vidim. Pa sem videla slabo, saj so mi krvavitve močno okvarile center vida, močno kratkovidna sem pa bila že od otroštva. Zdelo se mi je čudno, da mislijo, da še lepo vidim, če sem pa človeka po obrazu spoznala, šele ko je stal tik pred mano. Dokler se ni oglasil, nisem bila povsem prepričana, kdo je.

Zgodilo se je, da mi je življenje pripravilo kar nekaj težkih preizkušenj v kratkem času. Moj vid je močno opešal. To vam pripovedujem zato, da boste razmislili o tem, kakšna je razlika med teorijo o slepoti in beli palici in kaj se človeku zgodi v praksi, ko se težave nenadejano povečajo. Situacija, o kateri si prej imel jasno stališče, v hipu postane skoraj nerešljiv problem.

Čim več ljudi želim seznaniti z vrednostjo bele palice, zato opisujem svojo izkušnjo. Ko se otrok rodi slep, praviloma nima težav z belo palico, ker z njo zraste. Ko jo vzame v roke, takoj začuti, da mu je z njo lažje. Ko se jo nauči uporabljati, postaneta neločljiva. Okolica tudi ve, da je slep, pa največkrat glede palice nima težav. Če se potreba po tem pripomočku pokaže v kasnejši dobi, se pa situacija lahko v trenutku spremeni. Tudi če si poln teorije, kot sem bila jaz, težko vzameš v roke belo palico. Ko sem se zavedla, da se s svojim vidom ne počutim več varno, sem najprej morala odložiti svoje nadvse priljubljeno kolo. Šlo je, vendar sem si velikokrat za pot poiskala spremstvo. Pozneje sem se na spodbudo domačih in prijateljev začela spogledovati s palico, ki je bila že nekaj časa bila varno pospravljena v omari. Odločila sem se, da naj stane kar hoče, da se moja odvisnost zmanjša vsaj v okolju, ki mi je domače. Preko društva slepih sem stopila v stik s tiflopedagogom, ki me je začel izobraževati na domačem terenu. Najtežje je bilo priti s palico iz domačega bloka na ulico. Prej je le malo ljudi vedelo, da je moj vid šibek, saj so me videli na kolesu. Nekateri so vedeli, da vrtnarim in še bi lahko naštevala. Šok je bil velik, tako zame kot za ljudi, ki prej niso vedeli, kako je z menoj, ali so pa jemali informacijo o slabšanju mojega vida kot dejstvo, s katerim se niso preveč obremenjevali. Pri gibanju in delu sem bila namreč kar spretna. Napočil je dan, ko sem se z veliko muko in cmokom v grlu prvič po dolgem času sama odpravila na sprehod. Domov sem se vračala vsa prepotena, ranljiva, a vseeno srečna. Kar naenkrat sem zaslišala glas majhne deklice: »Babi, zakaj ima ta teta palico?« Odprla sem usta, da bi otroku sama odgovorila, a me je babica prehitela z glasnim komentarjem: »Veš, ta palica je za slepe, a za to teto nihče ne ve, ali vidi ali ne.« Skoraj sem se zrušila, tako me je prizadelo spoznanje, da sem verjetno postala kar priljubljena tarča ljudi, ki jih sploh nisem poznala. Hudo mi je bilo tudi za otroka, ki je v ranem otroštvu dobil takšno informacijo. Dolgo sem se spraševala, v kakšnega človeka jo bodo vzgojili. Po tistem je moja palica spet za lep čas pristala v omari, jaz pa odvisna od domačih in ljudi, ki so me hoteli vzeti kam s seboj. Hvaležna sem svoji sosedi, ki me pogosto spremlja na sprehodih. Tako se tudi moj komolec, ki ob uporabi palice precej trpi, spočije. Tudi drugi imajo nezavidljive izkušnje. Mojo prijateljico je neka gospa hotela čez palico prehitevati pri vstopu na avtobus …

Ko sem zbrala pogum in poskusila znova, sem izbirala okolja, kjer me ljudje niso poznali, da sem se v miru in brez komentarjev navadila na palico. Nekega dne sem se potožila naši popolnoma slepi sotrpinki, ki se zelo spretno orientira, hkrati pa je odločna in neposredna. Naučila me je preseči stare vode življenja. Rekla mi je: »Ana, a si res tako neumna, da se oziraš na take samovšečne kretene? Življenje je tvoje in že končno nekaj naredi iz njega. Drugič takega s palico vžgi, da mu bo dovolj in mu reci, da se kaj takega lahko zgodi vsakomur, če mu sreča ne bo mila.« Začela sem graditi na novo, predelovati krivice, ki so me zelo bremenile, in ponovno zaživela. Palice se ne sramujem več, postala je moja spremljevalka, ko sem sama ali sem pa na poteh, ki jih ne poznam. Vzamem jo tudi, kadar se malo slabše počutim. Tudi če ljudje s svojim stereotipnim razmišljanjem in obremenitvami, ki so si jih naložili sami, komentirajo, se ne oziram več na to. Postala je simbol moje zmage nad samo seboj in omejitvami, ki sem si jih postavila sama in jih posrkala iz družbe.

Ponovno sem začela delovati v društvu KPŠRD »Karel Jeraj«, kjer sem zadolžena za pohodništvo. Po tej poti sem prišla v stik s PZS, kjer dejavno sodelujem pri projektu Slepi in slabovidni po Slovenski planinski poti. Vsak udeleženec je zelo pomemben, da lahko v takem obsegu izvedemo svoje zamisli.

Bela palica je naš osnovni pripomoček in hkrati zaščitnik, ki nam govori, naj bomo previdni, ker ne vidimo, hkrati pa nas opozarja na to, da smo sposobni ob primerni podpori doseči tudi na videz nemogoče. Ravno tako kot videči imamo tudi mi različne sposobnosti in spretnosti, zato bi bilo krivično gledati vse enako.

Na Mrzlici sem se domislila izziva za gluhe in naglušne planince, da s prevezo premagajo pod od koče do vrha. Vsem trem je uspelo osvojiti vrh s spremljevalcem in belo palico. Povedali so, da ni bilo preprosto, ter da spoštujejo vsak korak slepih in slabovidnih. Dogajanje je ujela tudi kamera Spletne TV.

Vsem slepim in slabovidnim želim, da ob dnevu bele palice poiščejo svoje močno področje in tam poizkusijo najti svoj smisel. PZS – odbor Planinstvo za invalide in osebe s posebnimi potrebami je svetel vzgled, kako je s povezovanjem in empatijo pri ljudeh mogoče doseči, da pogumno segajo k visokim ciljem na področju, ki jih privlači. Lahko smo vsi uspešni, če se ne dela s figo v žepu. Pomoč je dobrodošla, če jo dobimo v obliki, kot si jo želimo ali jo potrebujemo. Meni osebno sta Planinska zveza in KPŠRD »Karel Jeraj« dali novo priložnost na več področjih, posebno pri ozaveščanju o slepoti in slabovidnosti. To se je zgodilo ravno takrat, ko sem mislila, da so potonile vse moje ladje. Le v slogi je moč in upam, da bodo ljudje spoznali, da je življenje lepše, če tam, kjer je srce, čutiš toplino, ne glede na to, kakšen položaj zasedaš ali kakšen je bančni račun.

Ana Oražem (ana.orazem@yahoo.com), članica odbora Za slepe in slabovidne ni ovir