Knjižica obravnava prevarantstvo (ang. fake) kot dejstvo, ki ga razširjajo mediji in kroži v družbi, sčasoma pa postane del nas. Digitalna resnica izhaja iz seznamov, baz podatkov, arhivov in pogojev shranjevanja. Tako nastajajo nove ključne besede, ki najdejo pot v vse pore družbe, torej tudi v izobraževanje. Alexandra Juhasz in Nishan Shah v knjigi vstopita v zanimiv dialog.
Vsak v svojem poglavju z zanimivimi primeri ilustrirata pogled na sodoben vpliv medijev na družbena gibanja in izobraževanje. Alexandra organizira delavnice, t. i. Fake news poerty workshops. Udeleženci skozi poezijo izražajo odnos do sveta. Pri svojem delu je spoznala, da smo zaznamovani s sedanjostjo, ki jo določajo zasloni. Internet nas skuša oddaljiti od preteklosti in resnice. Življenjski prostor, medsebojna povezanost, družbena gibanja in poezija so mreže, v katerih lahko ohranjamo resničnost.
Nishant Shah svoj prispevek začenja z dvema nasprotujočima si primeroma. Njegova babica ne mara fotografij, ker se zaveda, da ne prinašajo cele slike (‘Lahko poveš, kateri parfum sem nosila?’). Njegov krščenec pa ima že od časa pred rojstvom svojo spletno stran, zato je vajen fotografiranja, snemanja, objavljanja vsake podrobnosti svojega 8-letnega življenja. Živi ali pozira? Med tema dvema skrajnostma je cela paleta ljudi, odnosov, občutkov in čustev. V zaključku ugotavlja, da digitalizacija kljub vsemu povečuje razlike med nami, celo med posameznikom in njegovimi spomini. Pojasniti skuša tudi razloge in načine za razširjanje prevarantskih in lažnih novic.
Življenje ni spektakel. Avtorja med drugim ves čas nastopata proti polarizaciji. Zagovarjata individualnost vsakega posameznika – živimo v skladu s svojim notranjim jazom. Kompleksno vsebino knjižice je težko na kratko predstaviti, zato vas povabim, da si jo izposodite v Knjižnici ACS.
Priredila: Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS
