Poleg učenja znakovnega jezika skupaj s slepimi in slabovidnimi pridno nadaljujemo z osvajanjem Slovenske planinske poti.
V januarju smo bili na Kumu, v februarju pa na Slivnici in Mrzlici.
V marcu smo se iz Artviž podali do Škocjanskih jam. Tu smo doživeli res lepo presenečenje, saj so vsem udeležencem podarili krasne tople zimske pletene kape. Ustvarile so jih pridne roke gospe Lučke, prijateljice Simonine mame Marije, ki je Lučki pomagala. Kape smo dobili v ličnih doma izdelanih čipkastih vrečkah. Naši prijatelji so nam zapeli himno Odločen korak – himno slepih in slabovidnih, ki osvajajo Slovensko planinsko pot. Njen avtor je Miha Jakopin, v videu pa pojeta z ženo Simono kot Duo SIMI. Artvižam sta sledila Zelenica in Klopni vrh.
Podali smo se tudi na tridnevni izlet v Bosno in Črno goro. Še posebej lep je spomin na piramide v bližini mesta Visoko, kjer smo se srečali tudi z raziskovalcem in piscem Semirjem Osmanagićem. Lepo je bilo tudi v Ostrogu v Črni gori.
V aprilu smo začeli z Bočem, ki nas je pričakal kar precej zasnežen. Ko smo šli po poti, ki je na nekaterih delih varovana z jeklenico, me je kar malo zaskrbelo, saj je tam potrebno biti pazljiv še celo v idealnih razmerah. A vsi smo srečno prišli na vrh, kjer se je tudi vsakdo želel povzpeti na stolp. Nisem pričakovala takšnega odziva, saj so bile jeklene stopnice zasnežene in poledenele. Toda tudi tu ni bilo ovir in sledil je vzpon vseh udeležencev. Ne morem se načuditi njihovi volji in pogumu.
Udeležili smo se tudi novinarske konference GOGO 2022. Skupaj namreč hodimo na pohode z gibalno oviranimi, skupaj se veselimo uspehov in se družimo. Hribi nas vse prevzamejo in napolnijo z radostjo.
Na naslednji izlet smo jo mahnili proti Slovenskim goricam, natančneje do kraja Plač v občini Kungota, se povzpeli na Plački hrib (pot vodi delno čez Avstrijo) in tu še na Plački stolp. To je bil spet poseben pohod, saj so se nam pridružili tudi gibalno ovirani in AMA nevrorazlični. Na vrhu hriba je bilo razigrano vzdušje, prav tako kasneje na druženju v kraju Podigrac. Ne le, da smo se imeli lepo in uživali v sončnem vremenu, spoznali smo tudi nekatere kraje, za katere prej večinoma niti nismo vedeli.
Prejšnjo nedeljo smo opravili dolg pohod: do Pirnatove koče na primorskem Javorniku ter se povzpeli še do vrha, nakar smo osvojili Sinji vrh in se po travnatem kraškem robu razglednega pobočja podali še do Otliškega okna, imenovanega tudi Luknja (ki je dejansko kraški naravni most) in še do zadnje današnje znamenitosti, »Kamnitega polža«. Kot vedno smo se imeli zelo lepo in že se veselimo naslednjih pohodov. Najprej pride na vrsto Dobrča, za njo pa Pekel pri Borovnici.
Vsak konec tedna bomo na pohodih, ki so planirani tja do konca oktobra. Vsakič bomo pridobili nov žig v dnevniku Slovenske planinske poti. Med njimi so tudi zahtevne, toda: »za nas ni nikjer prav nobenih ovir«, kot poje himna naših dragih prijateljev.
Marija Metlika (m.metlika@gmail.com), prostovoljka
