Konferenca o IO na Bledu leta 1984 je potrdila nujnost sistematičnega in dolgoročnega razvoja tega področja. Ugotovitve in sklepi, objavljeni leto kasneje, so predstavljali izhodišče za nadaljnje razvojno in raziskovalno delo tako pred ustanovitvijo Centra kot tudi še po tem. Raziskovalni in razvojni projekti, ki so jih raziskovalci, predhodno zaposleni na Pedagoškem inštitutu Slovenije, prenesli v novoustanovljeni Center, so tlakovali pot tako novim raziskovalnim in razvojnim projektom kot tudi udejanjanju sklepov in predlogov blejske konference.
Lahko bi se reklo, da je z novoustanovljeno državo znova zaživelo tudi IO. Pripravljala se je zakonodaja, ki je bila sprejeta leta 1996, iskale in realizirale so se nove rešitve (programi pismenosti, PUM-O, študijski krožki, središča za samostojno učenje, borze znanja, središča za svetovanje v IO, prvi koraki na področju ugotavljanja in potrjevanje znanja, TVU ipd.). Pripravljale so se podlage za Nacionalni program izobraževanja odraslih. Hkrati se je razvijala tudi informacijska podpora tako delovanju ACS samega kot tudi tisti del, ki je širšo domačo in evropsko javnost obveščal o dogajanju v IO v Sloveniji (konference, objave, Novičke ACS, letne objave o programih izobraževanja odraslih v Sloveniji, knjižni zbirki Študije in raziskave ter Nove poti).
Ne gre zanemariti raziskovalnega in razvojnega dela ACS, saj je bil Center vpet v odmevne raziskovalne in razvojne projekte, hkrati pa je sodeloval tudi v razvojnih projektih UNESCO. Tu gre omeniti npr. Znani andragogi o andragogiki, ETGACE – Education and Training for Governance and Active Citizenship in Europe (Peti okvirni program EU, FP5), LLL2010 – Lifelong Learning in Europe (FP6), mednarodno raziskavo o pismenosti – IALS), programe PHARE, PHARE MOCCA, Grundtvig ter usposabljanje učiteljev odraslih v Botswani na temo programov opismenjevanja.
Tudi kasneje, ko se je Slovenija pripravljala na vstop v Evropsko skupnost in je ta namenjala IO precejšnjo pozornost, je ACS na podlagi projektnega financiranja uspešno vzdrževal vse tiste sestavine svojega delovanja, ki so ga razločevale od podobnih institucij po Evropi: raziskovanje, razvoj, aplikacija, evalvacija, informiranje, svetovanje. V kasnejših letih je to postajalo vedno težje, na kar smo strokovnjaki ACS opozarjali v svojih poročilih o delu v koledarskem letu. »Spremenjena šolska zakonodaja, ki po dolgem času ustrezneje sistemsko opredeljuje izobraževanje odraslih, in sprejeti izvršilni predpisi prinašajo, tako kot smo zapisali že ob poročilu o delu v letu 1996 in 1997, nove naloge, ki bistveno povečujejo obseg dela Centra in spreminjajo njegovo strukturo.« (Poročilo o delu Andragoškega centra Slovenije za leto 1998)
V teh 30 letih samostojne Slovenije je IO naredilo velik korak naprej, če pogledamo z vidika vključenosti v izobraževanje, novih programov in oblik dela ter novih prijemov. Projekti, razviti na ACS, so tlakovali pot NPK. ACS je namreč z delom na področju ugotavljanja in potrjevanja znanja oral ledino v državi. Prav tako je s sodelovanjem v mednarodnih raziskavah, npr. pismenost (IALS, ALL) znal prepoznati tiste pomembne segmente odraslih, ki bi jih država sicer ne prepoznala in zanje ne bi mogla ustrezno poskrbeti. S svojim delom, ob tem mislim na vsa področja, zapisana v ustanovitvenem aktu, je ACS opozarjal na bele, sive in črne lise v IO v Sloveniji.
EU zadnjih 15 let govori o IO in zaposljivosti. Vendar ne gre pozabiti, da je poleg poklicnega izobraževanja za odrasle, ki je v tem smislu zelo pomembno, in priprave programov v ta namen, treba pogledati širšo sliko. Ta prikazuje odraslega kot človeka, zaposlenega, volivca, varuha in ohranjevalca naravnega in kulturnega okolja, nosilca novega znanja in samostojnega državljana. Zato vsekakor potrebujemo vse institucije, ki nas na to opozarjajo. Omejitev možnosti za raziskovalno in razvojno delo ne bo prizadelo le strokovnjakov ACS, pač pa se lahko vrne kot bumerang.
Doc. dr. Vida A. Mohorčič Špolar (vida.mohorcic-spolar@guest.arnes.si)
