V petek, 23. oktobra, sem se v Kopru udeležila konference Medgeneracijske aktivnosti za sr(e)čnejšo prihodnost. Organizirala sta jo Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, in Ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve. Dogodek je ponudil priložnost za spoznavanje raziskovalnih dognanj, primerov praks in različnih pogledov na povezovanje generacij v sodobni družbi.
V uvodnem delu konference je bilo izpostavljeno, da sodobne demografske spremembe, digitalizacija, hiter tempo življenja in spreminjanje družinskih struktur vplivajo tudi na odnose med generacijami. Njihove vezi se lahko rahljajo, s tem pa se zmanjšujejo priložnosti za medsebojno povezovanje in spontano učenje. Aleš Kenda, sekretar na Ministrstvu za demografijo, družino in socialne zadeve, Direktoratu za starejše, dolgotrajno oskrbo in deinstitucionalizacijo, je v plenarnem predavanju izpostavil pomen medgeneracijskih aktivnosti za preprečevanje starizma oz. stereotipne obravnave in diskriminacije ljudi na podlagi njihove starosti. Starizem nima le negativnih posledic za zdravje in dobro počutje, temveč je povezan tudi s krajšim življenjem. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije lahko prispeva k skrajšanju življenjske dobe za povprečno 7,5 leta.
Zdravnica Ana Ramovš, direktorica Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, je poudarila, da medgeneracijsko sožitje temelji na medsebojni soodvisnosti, kakovostnih odnosih in poznavanju drug drugega. Za njihovo gradnjo sta pomembna pogovor in redno srečevanje različnih generacij. Posebej me je nagovoril njen poziv k premiku od dogodkov k dogajanju – od občasnih srečanj k trajnejšim oblikam povezovanja. To bi pomenilo dovolj časa za spoznavanje, gradnjo zaupanja in razvoj odnosov. Kot eno od izhodišč za kakovosten medgeneracijski odnos je izpostavila vsaj eno uro druženja z osebo iz druge generacije na teden.
Uvodni program sta obogatili tudi predstavitev in demonstracija medgeneracijskega zborovskega petja ter predstavitev terapevtskega dela s psom.
V nadaljevanju so se zvrstili znanstveni in strokovni prispevki ter primeri praks iz različnih okolij – od vrtcev in šol do domov starejših, muzejev, knjižnic, univerz in lokalnih skupnosti.
Pomemben poudarek konference je bil, da medgeneracijskega sodelovanja ne smemo enačiti zgolj s prisotnostjo različnih generacij v istem prostoru. Zanj so potrebni aktivno sodelovanje, dialog in vzajemno učenje. Medgeneracijska solidarnost zato ni le pomoč ene generacije drugi, temveč vzajemen odnos, v katerem imajo vse generacije možnost prispevati svoje znanje in izkušnje ter prejemati podporo.
Pomen teh pristopov prepoznava tudi Resolucija o nacionalnem programu izobraževanja odraslih v Republiki Sloveniji za obdobje 2022–2030 (ReNPIO 2022–2030). Med prednostnimi področji neformalnega izobraževanja odraslih namreč izpostavlja medgeneracijsko sodelovanje, izmenjavo znanja in izkušenj med generacijami ter skupnostno učenje. S tem medgeneracijsko učenje umešča tudi v širši okvir vseživljenjskega učenja.
V okviru konference sva z Moniko Šparl, vodjo Centra aktivnosti Fužine (CAF), pripravili prispevek Projekt FACE: od medgeneracijske izmenjave znanja k soustvarjanju skupnosti. O projektu, ki domuje na spletni strani Mi smo face in spodbuja izmenjavo znanja med generacijami, sem že pisala v novički Projekt FACE na konferenci Angažirana univerza v dolgoživi družbi 2024. Tokrat sem v predstavitvi posebej izpostavila njegov širši pomen. Ne gre zgolj za platformo za povezovanje generacij in izmenjavo znanja, temveč ustvarjanje priložnosti za soustvarjanje skupnosti. S povezovanjem posameznikov in organizacij v lokalnem okolju so nastali novi odnosi in tudi dolgotrajnejša sodelovanja, ki prispevajo k skupnemu delovanju v lokalnem okolju. CAF tako presega vlogo prostora, namenjenega predvsem starejšim odraslim, in postaja medgeneracijska stična točka, kjer se srečujejo različne generacije, izmenjujejo znanje in razvijajo nove pobude. Starejši pri tem niso le udeleženci dejavnosti, temveč aktivni nosilci znanja, izkušenj in pobud. Projekt lahko razumemo tudi kot živi laboratorij medgeneracijskega učenja, ki se razvija na podlagi konkretnih potreb ljudi, njihovih odnosov in izkušenj.
Projekt FACE tako na konkreten način udejanja omenjeni poziv od dogodkov k dogajanju: namesto posameznih srečanj ustvarja priložnosti za trajnejše povezovanje, sodelovanje in vzajemno učenje. Hkrati kaže, kako lahko spremembe nastajajo tudi od spodaj navzgor – s pobudami posameznikov in organizacij, ki se povezujejo pri odzivanju na potrebe lokalnega okolja. Za dolgoročni razvoj takih pobud so pomembni čas ter ustrezni finančni, strokovni in organizacijski pogoji, saj se medgeneracijska solidarnost gradi postopoma.
Konferenco je spremljal zbornik Medgeneracijske aktivnosti za sr(e)čnejšo prihodnost: Zbornik povzetkov znanstvenih in strokovnih prispevkov, v katerem so zbrani predstavljeni prispevki. Prispevek o projektu FACE je objavljen na 48. strani.
Vabljeni k branju zbornika in spoznavanju različnih pristopov, idej ter praks, ki kažejo, kako lahko z medgeneracijskim sodelovanjem krepimo vzajemno učenje in povezanost skupnosti.
Teja Dušak (teja.dusak@acs.si), ACS

