Učenje je pomembno tudi po 65. letu – za samostojnost, kakovost življenja in povezanost z družbo. To je bilo osrednje sporočilo pogovora 65+ pa kaj! Učenje v tretjem in četrtem življenjskem obdobju, ki ga je 29. septembra na F3ŽO moderirala dr. Nataša Potočnik, direktorica Andragoškega centra Slovenije.
V pogovoru so sodelovali predstavniki štirih ministrstev: Teja Dolgan, vodja sektorja za izobraževanje odraslih na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in mladino, Martin Mlakar z Ministrstva za gospodarstvo, delo in šport, Uršula Menih Dokl, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo, ter Andrej Štesl, državni sekretar na Ministrstvu za demografijo, družino in socialne zadeve.
Moderatorka je uvodoma opozorila, da se je treba ob podaljševanju življenjske dobe vprašati, kako bomo živeli desetletja po 65. letu in kakšno vlogo bo pri tem imelo učenje. Predstavila je tudi podatke vmesne evalvacije Resolucije o nacionalnem programu izobraževanja odraslih (ReNPIO) 2022–2030. Cilj vključevanja v organizirano izobraževanje, zastavljen za ljudi med 65. in 74. letom, je bil že presežen, medtem ko je vključenost skupine od 55 do 64 let še vedno pod načrtovano ravnjo. Ob tem je poudarila, da povprečja ne pokažejo vseh razlik v dostopu do učenja.
Razprava je osvetlila različne razsežnosti vseživljenjskega učenja. Na področju izobraževanja so bila v ospredju dostopnost učnih priložnosti, razvoj temeljnih in digitalnih spretnosti ter priprava na obdobje po upokojitvi. Z vidika dela se je odprlo vprašanje vlaganja v starejše zaposlene, prenosa znanja in medgeneracijskega učenja. Govor o kulturi je poudaril pomen knjižnic, muzejev, kulturnih domov in društev kot prostorov, kjer se ljudje učijo tudi zunaj formalnih izobraževalnih ustanov. V ospredju demografske in socialne politike pa so bile različne potrebe starejših, njihova samostojnost, povezanost in ovire pri vključevanju v učne dejavnosti.
Poseben poudarek je bil namenjen sodelovanju med resorji. Za učinkovitejše vključevanje starejših so potrebni usklajeni ukrepi, dostopne možnosti. Informacije naj dosežejo tudi tiste, ki jih sami ne iščejo na spletu.
Pogovor je tako odprl pomembno vprašanje: ali je ovira za učenje starejših res pomanjkanje motivacije ali pa predvsem pomanjkanje ustreznih možnosti, informacij in podpore?
Vseživljenjsko učenje ni le priložnost za pridobivanje novega znanja. Je tudi pot do večje samostojnosti, osebne izpolnjenosti in dejavnega sodelovanja v skupnosti. Družba, ki se zaveda vrednosti znanja v vseh življenjskih obdobjih, starejših ne vidi zgolj kot prejemnikov podpore, temveč tudi kot nosilce izkušenj, znanja in dragocenega prispevka k skupnosti.
Mag. Urška Bittner Pipan (urska.bittner.pipan@acs.si), ACS