Maja smo se v okviru programa Erasmus+ udeležili študijskega obiska v Sloveniji, osredotočenega na izobraževanje odraslih in vključevanje skupnosti. Organizacije, ki smo jih obiskali in dogodki, ki smo se jih udeležili v štirih dneh, so nam ponudili celovit vpogled v temeljno načelo: učenje ne obstaja kot ločen sistem, temveč živi in diha v skupnosti. Ob tej izkušnji nisem razmišljala toliko o tem, kaj v Sloveniji počnejo, temveč predvsem o tem, kako to počnejo in komu je vse to namenjeno.
Učenje se začne tam, kjer so ljudje
Prva obiska v Slovenski Bistrici in Radečah sta nas popeljala naravnost v središče dogajanja Tednov vseživljenjskega učenja v manjših lokalnih okoljih. V Sloveniji učenja ne praznujejo neopazno ali zgolj za zidovi ustanov, temveč ga ponesejo med ljudi. 20. maja je po vsej državi potekala Parada učenja, na katerih je učenje stopilo v ospredje in postalo skupno doživetje.
V Slovenski Bistrici je bila Parada učenja namenjena celotni skupnosti: sodelovali so otroci, odrasli in starejši. Učenje je potekalo skozi praktične dejavnosti, med drugim ustvarjalne delavnice, masaže in prikaze s področja varnosti, na voljo pa so bili celo mirni kotički, kjer so se obiskovalci lahko zavestno ustavili, si odpočili in nabrali novih moči. Ta raznolikost je ustvarila okolje, v katerem je lahko vsakdo našel nekaj zase.
Pozneje istega dne smo v Radečah doživeli, kako lahko učenje zaživi v celotnem mestu. Glavna ulica se je spremenila v festivalsko prizorišče, skupnost pa je bila hkrati organizator in udeleženec. Ljudje so z drugimi delili svoje znanje, učenje pa je spontano vznikalo iz pogovorov in skupnega delovanja. Dan je okrepil občutek pripadnosti in pokazal, da učenje ni obveznost, temveč način povezovanja ljudi.
Sistem, ki nudi podporo
Ena od prednosti Slovenije niso le živahne lokalne skupnosti, temveč tudi način, kako so te podprte na nacionalni ravni. Andragoški center Slovenije (ACS) zagotavlja strateški okvir in komunikacijsko podporo ter vzpostavlja mrežo partnerstev, ki spodbuja vseživljenjsko učenje po vsej državi.
Vloga Andragoškega centra Slovenije močno presega zgolj koordinacijo. Sooblikujejo razpravo o učenju na nacionalni ravni – zakaj je pomembno, koga naj doseže in kako ljudi spodbuditi k vključevanju. To vključuje vseslovenske medijske kampanje in dejavnosti po vsej državi v času Tednov vseživljenjskega učenja in Parade učenja, pripravo komunikacijskih gradiv, sodelovanje z lokalnimi partnerji, predvsem pa stalen dialog.
Še posebej nas je navdušil človeški pristop. Čeprav ACS deluje na nacionalni ravni, je bilo delovanje centra vse prej kot oddaljeno ali birokratsko. Pogovori so se osredotočali na resnične ljudi, njihove dejanske potrebe in praktične rešitve. Med drugim so se dotaknili vprašanja, kako doseči ljudi, ki sami nikoli ne bi iskali priložnosti za učenje, ali kako doseči, da bi bilo učenje prvi korak k pozitivni spremembi in ne šele zadnja možnost.
Zdi se, da v Sloveniji nacionalni sistem ne deluje ločeno od lokalnih skupnosti, temveč v sodelovanju z njimi. To lokalnim organizatorjem daje občutek gotovosti – pri iskanju rešitev niso prepuščeni sami sebi, hkrati pa imajo dovolj svobode za samostojno delovanje.
To ravnovesje je postalo še očitnejše med obiskom Javnega zavoda Cene Štupar – Centra za izobraževanje Ljubljana. Tu je v središču učenja posameznik – njegove potrebe, možnosti in ritem. Učenje je praktično, prilagojeno posamezniku in pogosto tesno povezano z vsakdanjim življenjem, pa naj gre za učenje jezika, razvijanje digitalnih spretnosti ali pridobivanje kompetenc, povezanih z delom. Posebno pozornost namenjajo odraslim z manj razvitimi temeljnimi zmožnostmi, priseljencem pa tudi mladim, ki svojo življenjsko pot še iščejo.
Center Rog – prostor, ki ustvarja priložnosti
Eden najbolj navdihujočih je bil zagotovo obisk Centra Rog v Ljubljani. Gre za izjemen primer, kako je mogoče mestni prostor uporabiti za spodbujanje učenja in razvoja.
Nekdanja tovarna koles je bila ob podpori občine skrbno prenovljena in preoblikovana v sodoben večnamenski center. Pri tem so ohranili njen industrijski značaj ter ga povezali s sodobno arhitekturo in premišljenimi rešitvami. Nastalo je okolje, ki je hkrati navdihujoče in prijetno.
V Centru Rog se srečujejo različni svetovi. Prostori za rokodelstvo, oblikovanje in tehnologijo se prepletajo z odprtimi prostori za sodelovanje in učenje, knjižnico ter prostori za zagonska podjetja in ustvarjalce. Mesto je tako pridobilo okolje, ki spodbuja k ustvarjanju, eksperimentiranju in osebnemu razvoju.
Učenje se tu odvija spontano, skozi dejavnost. Ljudje ne prihajajo le po znanje, temveč ga tudi ustvarjajo, delijo z drugimi in navdihujejo drug drugega. Učenje tako postaja del osebne in poklicne rasti. Obisk me je spodbudil k razmišljanju o tem, kako pomembno vlogo ima pri učenju fizično okolje. Ko prostor ljudi vabi k sodelovanju, ti spontano postanejo aktivni.
Mladinski center – odgovornost in priložnosti z roko v roki
Nazadnje so nas popeljali v mladinski center Baza, kjer smo spoznali navdihujoč primer spodbujanja mladih k dejavnemu vključevanju v skupnost.
Center deluje v nekdanji tovarni sladkorja, ki je bila prav tako prenovljena ob podpori občine. Mladim med 15. in 29. letom ponuja številne navdihujoče priložnosti. Če želijo dejavno sodelovati pri dejavnostih centra, se morajo najprej včlaniti. To pa prinaša tudi odgovornost – od njih se pričakujejo prostovoljstvo, pomoč pri organizaciji dejavnosti in dejavno sodelovanje v skupnosti.
V zameno dobijo priložnost, da predlagajo svoje projekte in zamisli. Če se izkažejo za izvedljive, prejmejo podporo mentorja in pogosto tudi finančna sredstva za njihovo uresničitev. Pri tem pridobivajo izkušnje z vodenjem projektov, sodelovanjem in prevzemanjem odgovornosti. Center sodeluje tudi s prostovoljci, ki opravljajo vlogo mentorjev in svetovalcev. Mladim zagotavljajo usmerjanje in podporo v času, ko se številni soočajo z vse več izzivi na področju duševnega zdravja.
Tak model spodbuja samostojnost in samozavest. Mladi niso zgolj udeleženci, temveč tudi soustvarjalci. Učijo se skozi izkušnje, te pa jih pripravljajo na prihodnost.
V čem smo si različni in česa se lahko naučimo?
Slovenija se od Estonije ne razlikuje bistveno, vendar je v pristopu k učenju mogoče opaziti nekaj pomembnih razlik. Učenje je bolj vidno, skupnosti so vanj dejavneje vključene, neformalno učenje pa je prepoznano kot naravni del izobraževalnega prostora. Še posebej očitno je bilo, da v središču učenja niso programi ali strukture, temveč ljudje in njihove izkušnje. Za spodbujanje učenja je izkoriščena vsaka priložnost – od dogodkov na mestnih trgih do ustvarjalnih centrov in mladinskih organizacij.
Ta učna mobilnost nam ni ponudila že pripravljenih odgovorov, je pa odprla številna vprašanja in nas spodbudila k razmišljanju. Slovenija nam je pokazala, da je učenje lahko prijetno in vidno ter da lahko pomembno prispeva k povezovanju skupnosti. Včasih niso potrebne velike spremembe. Dovolj je, da ustvarimo prostor – tako fizični kot miselni – kjer se lahko ljudje srečujejo, izmenjujejo ideje in se učijo drug od drugega.
Učenje se ne začne vedno v učilnici. Pogosteje se začne preprosto – s srečanjem.
Zahvaljujemo se Andragoškemu centru Slovenije (ACS).
Učna mobilnost je potekala v okviru programa Erasmus+ v obliki sledenja na delovnem mestu, za koordinatorje izobraževanja odraslih pa jo je organizirala ETKA Andras.
Jaanika Tappo (jaanika.tappo@tln.lib.ee), koordinatorka izobraževanja odraslih v Talinu in vodja knjižnice Tallinn Liivalaia