Izobraževalna utopija, distopija ali ukronija? Ob stoletnici rojstva Ivana Illicha

Po 55 letih smo  v slovenskem prevodu dobili najodmevnejše delo Ivana Illicha (1926–2002) Razšolanje družbe (skupaj z delom Medicinska Nemeza, pri založbi KUD Logos pa napovedujejo še druga njegova dela). Študentska Tribuna je sicer nanj opozorila takoj ob izidu in v Beogradu so knjigo takrat tudi prevedli. V Sloveniji in na Hrvaškem, kjer je Illich doma, pa stroka zanj ni pokazala zanimanja.

Knjiga Razšolanje družbe, ki šolo izpostavlja kot novo svetovno religijo, je šokirala javnost in še zmeraj hudo jezi šolske oblasti ter njene ideologe. Illich kritizira obvezno šolo, v kateri je na videz vse za vse, v resnici pa – zaradi delovanja skritega kurikula – le za tiste, ki si jo lahko privoščijo. Institucionalizirano izobraževanje temelji na predpostavki omejenosti dostopa oz. redke dobrine, ko je znanje obravnavano kot poblagovljena dobrina v upravljanju birokratskega sistema, ki daje prednost spričevalom oz. žigom pred učenjem. Trdi, da formalno šolanje ločuje učenje od žive izkušnje. Model obvezne šole temelji na standardiziranem in razosebljenem izobraževanju, spreminjanju posameznika v zamenljiv element v tehnokratskem stroju. To strukturo si je državna šola izposodila od veronauka in šolski kurikul je laična verzija propaganda fide. Cerkveno indoktrinacijo je nadomestila državna indoktrinacija. Tega se šola ne more otresti s spremembami znotraj same sebe. Šola ne izobražuje, šola le izšola vse ljudi po obveznem programu za interese vladajočih, katerega izvajanje je strogo nadzirano.

Izobrazba pa nastaja v stvarnem življenju, ko lahko vsakdo sleherno izkušnjo svojega vsakdana spremeni v učenje, izmenjavo, skrb. Učenje je organsko mišljenje od spodaj navzgor, šolanje pa je institucionalno mišljenje od zgoraj navzdol. Učenje podpira mentor s primerom, vodenjem, učnimi pomagali, spodbujanjem, skratka z osebnim zgledom in z ustvarjanjem učnega okolja, v katerem je učenje notranja potreba in radost. Zmotna je torej predstava, da je učenje isto kot šolanje, saj večino znanj in spretnosti ljudje pridobijo mimo šolskega pouka.

Illichev namen je ustvariti odprte, svobodne in neodvisne učne razmere oz. učno okolje brez diskriminacije ter institucionalnih omejitev, torej dosledno inkluzivno izobraževanje. Zato predlaga štiri pristope, ki zagotavljajo učencem odprt dostop do izobraževalnih možnosti in virov za dosego njihovih izobraževalnih ciljev:

1. Referenčni servis za učne pripomočke na izobraževalnih področjih, običajnih v formalnem izobraževanju, ki pa jih bolj kakovostno in ceneje v enem delu pokrivajo knjižnice, informacijski centri, laboratoriji, muzeji, gledališča ipd.; v drugem delu pa proizvodni obrati, kmetije, komunalne službe ipd., kjer se učenci vključujejo v delovne procese.
2. Menjalnica veščin v učnih centrih znanja in veščin, ki jih zainteresiranim učencem lahko pokažejo mojstri veščin. Za pokrivanje stroškov dobi slehernik od države določeno količino učnih bonov ali kreditnih točk.
3. Vrstniška izmenjava (borza) znanj in veščin v izobraževalni komunikacijski mreži, kjer posamezniki opišejo svojo ponudbo v ustrezni učni obliki in kjer jih lahko najdejo partnerji za brezplačno izmenjavo. Stroške izgradnje in vzdrževanja omrežja krije država.
4. Referenčni servis neodvisnih poklicnih izobraževalcev, ki znajo organizirati učni proces, usmerjati učence k najboljšim virom, jih spodbujati k samoregulaciji in kritičnemu mišljenju in biti prvi med enakimi pri reševanju učnih problemov. Izbiramo jih z imenika z naslovi in samoopisi ter pogoji za dostop do njihovih izobraževalnih storitev. S tem bi se znebili lažnih učiteljev, ki jih sedaj ščiti obvezna šola.

Pri vseh štirih segmentih izobraževalnega omrežja je za Illicha pomembna podpora računalniške tehnologije, čeprav je bila na pragu sedemdesetih še v povojih. Poučno ga je brati pol stoletja kasneje, ko je digitalizacija prepojila celotno družbo in lahko ocenimo relevantnost njegovih zamisli. Hart je prepričan, da je Illich v svojih vizijah drugačnega izobraževanja že konec šestdesetih kot učno okolje napovedal svetovni splet; Jandrić  dokazuje, da je dejanski avtor koncepta wikipedije kot učnega orodja; Beinsteinerjevo je mnenje, da Illicheva konvivialnost nakazuje odprtokodno računalništvo in umetno inteligenco in da je pobudnik postdigitalne umetnosti.

Morda so res pri Illichu našli ideje za MOOS, OER, PLE, Blended Learning itd.? Toda, nekaj gre navzkriž:

• z razšolanjem je hotel okrepiti samoregulacijo in zmanjšati heteronomno usmerjanje učenja, a se digitalizacijo izobraževanja izrablja za kontrolo, kakršne šola niti približno ni zmogla;
• nepreklicno je predpostavljal kooperativne odnose, izobraževalne platforme pa z algoritmi, pravili in moderiranjem krepijo hierarhijo;
• s kolegialno učno izmenjavo je hotel omejiti komercializacijo izobraževanja, ki se v skrajni obliki kaže v kupovanju diplom, a se je v digitalnem formatu le še okrepila prevlada certificiranja.

Skratka: institucionalni nadzor je nadomestilo upravljanje s platformami, zaslužek narekuje izobraževalno ponudbo, certifikat ostaja motiv izobraževanja, analiza izobraževalnih podatkov uravnava vključenost v učenje.

Kot poliglota (naučil se je 11 jezikov) in poznavalca cerkvene organizacije ga je kardinal Montini (kasnejši papež Pavel VI.) pripravljal za vatikansko diplomacijo, vendar se je izmaknil v akademski poklic, ko se je leta 1952 preselil v New York in opravil habilitacijo na Princetonu. Potem pa je presenetil še univerzo s prevzemom župnije revnih Portoričanov v newyorškem Washington Heights. Opazil ga je protislovni kardinal Spellman, ki je, čeprav znan kot komunistenfresser, podprl njegov levičarski program za priseljence in ga 1956 poslal v Puerto Rico za prorektorja katoliške univerze. Tam se je Illich s svojimi kritičnimi nazori kmalu sprl z nazadnjaškim krajevnim škofom in podkupljivimi politiki, ki so dosegli njegovo odstranitev. Vplivni Spellman mu je omogočil, da je 1960 prepotoval Južno Ameriko z namenom zasnove študijskega središča za pripravo ameriških misijonarjev, kar se je spočetka skladalo tudi s Kennedyjevim projektom Aliance for Progress.

Najprej je pri brazilskem socialističnem škofu Camari ustanovil center Permambuco. Primernejše okolje pa je našel v mehiški Cuernavaci pod okriljem naprednega škofa Arcea. Tam je 1961 nastal Center za medkulturno formacijo (CIF), ki se je 1965 preoblikoval v Medkulturni center za dokumentacijo (CIDOC). Spodbujen s teologijo osvoboditve se je kritično soočil z ravnanjem ameriške administracije in multinacionalk v Latinski Ameriki, ki naj bi določale tudi smer delovanja misijonarjev, ne oziraje na težnje južnoameriških ljudstev po avtohtonosti in avtonomiji.

Po Spellmanovi smrti 1967 so izgubili podporo newyorške nadškofije in sledil je napad uradne mehiške cerkvene hierarhije družno z Opus Dei na el tenebroso Dalmata Illich. Leta 1968 so ga ovadili sveti inkviziciji – kongregaciji za doktrino vere pod vodstvom hrvaškega kardinala Šeperja. Kot corpus delicti sta veljala članka The seamy side of charity, ki zavrača zlorabo južnoameriške cerkve kot politične agenture ZDA, ter The vanishing clergyman, ki razkriva, da je katoliška cerkev največja nevladna birokracija na svetu. Na zaslišanju junija 1968 se ni hotel spokoriti in je izstopil iz duhovniške službe, kar je Šeper pospremil z besedami: »… i nemoj se vratiti.« Prekinjena je bila vsakršna povezava med CIDOC in uradno cerkvijo. Cuernavaca pa se je še bolj razživela kot shajališče pomembnih razumnikov in razumnic tistega časa, kot so bili: Reimer, Fromm, Goodman, Berger, Sontag, Freire, Holt, Fuentes, Vallier, Lemercier, Esquivel, Duden, Borremans, Gorz. V desetih letih svojega delovanja je CIDOC objavil 40.000 dokumentov s podpisi več kot 10.000 avtorjev. Veljalo je, da je Cuernavaca neformalna univerza, česar se je Illich branil, ker se je želel izogniti akademski togosti in morda je še najboljši opis Petra Bergerja, da je šlo za nekakšen think tank in za »izvir duhá, ki ga ni mogoče več spraviti nazaj v steklenico«.

Leta 1976 so sodelavci CIDOC družno ugotovili, da jim branjenje institucije pred nenehnimi napadi, najpogosteje ideološkimi nebulozami, vzame preveč časa in da imajo dovolj drugih možnosti za javno predstavljanje svojih dognanj, zato so se soglasno razpustili kot institucija. Sicer že prej, odtlej pa sploh, lahko sledimo odmevnim Illichevim rednim predavateljskim ciklusom in nastopom po svetovnih univerzah, vse pogosteje v Bremnu, kjer je delovala prijateljica Barbara Duden in kjer je 4. septembra 2002 tudi preminil za dolgoletnim rakom, ki ga ni zdravil. Pokopan je v predmestju Bremna Oberneuland.

Franci Pivec (franci.pivec@ext.izum.si)