Na konferenci Odkrivajmo moč narave je Zveza ljudskih univerz Slovenije (ZLUS) v ločenem panelu predstavila trajnostne prakse.
To je bila prva skupna in zgoščena predstavitev, doslej razpršena in – žal – še vedno ne financirana sistemsko. Kaže, da z udeležbo v tovrstni ponudbi ni težav, ker je interes stabilen, nabrala pa sta se tudi znanje in izkušnje, kako se lotiti trajnostnosti in okoljskih tem. Predstavnice ZLUS-a so soglasno ugotovile, da so se z naravo povezana izobraževanja razvila od spodaj navzgor in lokalno specifično.
Vinogradništvo, zeliščarstvo, pletenje košar …
V Ormožu je izobraževalna ponudba za razvoj zelenih kompetenc povezana z vinogradništvom in načrtnim varovanjem vode npr. v obliki rezervata za ptice selivke, kar je odlično povzela direktorica Viki Ivanuša. Murskosoboške izkušnje je predstavila Ana Kučan. Izpostavila je kontinuiteto dela svoje predhodnice, nato pa predstavila primer pletarstva v ŠK Lipovci. Irena Bohte je izkušnje ZIK Črnomelj predstavila s primerom zeliščarstva, povezanega tudi s kulinariko. Poudarila je, da svojo (trajnostno) vlogo opravlja tudi (vz)trajnost in stabilnost študijskih krožkov kot časovne hrbtenice izobraževalne ponudbe o okoljskih temah, ki jo ljudske univerze vsaka glede na svoje možnosti zdaj nadgrajujejo v projekte višjega reda.
Ukvarjanje z živim
Tovrstno udejstvovanje je zahtevno. Gre za delo z, ne za posamezno ciljno skupino in/ali temo. To prinaša obilo znanja in motivacije za nadaljevanje. Rešitev zagat so partnerska povezovanja, ki so jih predstavile vse ljudske univerze. Z majhnimi koraki dolgoročno kažejo, da kar prepričujejo, tudi živijo. To jim prinaša visoko stopnjo legitimnosti pa tudi lokalnega vpliva.
Po desetletjih prakse študijskih krožkov, ki so bili nekakšno seme predstavljenih trajnostnih praks, se torej ti samoiniciativno in uspešno nadgrajujejo v domače in evropske projekte družbene odgovornosti. Včasih hkrati udejanjajo medgeneracijsko sodelovanje, recikliranje in ročna dela ter opolnomočenje ranljivih skupin. Tak primer je modna revija, ki so jo skupaj pripravili LU Ajdovščina, Dom starejših, VDC, PUM-O+, Društvo upokojencev in drugi partnerji.
Neopazno širjenje trajnostnosti
Po besedah nekaterih seže celo bliže interesu ljudi kot organizirana izobraževanja in njihova promocija, vsaj na podeželju. Toda trajnostne prakse izobraževanja potekajo tudi v urbanem okolju. Z evropskim projektom je javni zavod Cene Štupar partnersko razvil izobraževanje za kadre in prakse v zaprtem sistemu zaporov. Predstavila ga je Dragica Glažar, med drugim tudi soavtorica javno-veljavnega programa in učnega gradiva za to področje. Zaposleni in andragoško osebje v zaporu so kot trajnostne teme prepoznali energetsko racionalizacijo, zdravo prehrano s kar najmanj plastične embalaže, sonaravno skrb za higieno in kar najmanjši obseg odpadkov. To daje obilo možnosti za nadaljnji razvoj.
Konferenčni dogodek je spodbudil k povezovanju in javni predstavitvi, ki si jo je vredno ogledati. Zato se novembra 2025 ni končal. Ponovne premisleke, refleksijo v svoji delovni ekipi in nadaljnji razvoj omogoča obisk spletne strani dogodka.
Kaj je bilo participativnega?
Kako predstavljene prakse in napori že prispevajo k razumevanju in nadaljnjemu razvoju zelenih kompetenc, ki jih projekt Krepitev vseživljenjskega učenja sistemsko povezuje in nadgrajuje? Kaj bi lahko rekli o loku razvoja ljudskih univerz na zelenem področju dela?
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je participacija opredeljena kot udeležba, sodelovanje. Ljudske univerze na konferenci Odkrivajmo moč narave v Sekciji 7, ki si jo zdaj lahko tudi ogledate, niso le sodelovale. Predstavile so lok razvoja izobraževanj, ki krepijo zelene kompetence. Ker so v njem izpostavile skupinske, participativne in medgeneracijske metode dela, so o participativnosti povedale še mnogo več – pokazale so namreč pot, kako se jo doseže.
Dr. Nevenka Bogataj (nevenka.bogataj@acs.si), ACS