Znanja nam nihče ne more odvzeti

Vrednotenje na ACS

V devetdesetih letih sem na ACS prišla kot pripravnica. O vrednotenju znanj, ki jih odrasli pridobimo predvsem izven formalnega šolskega sistema, sem vedela bore malo. Na začetku sem se seznanjala predvsem s preverjanjem in ocenjevanjem znanja v IO, strokovnimi utemeljitvami razlik med obema ter specifikami, ki jih je treba upoštevati, ko poteka preverjanje in ocenjevanje pri odraslih. Čez čas mi je v roke prišla mapa z naslovom Ugotavljanje in vrednotenje neformalno pridobljenih znanj s kratico UVNPZ. Moje strokovno in razvojno popotovanje po področju vrednotenja se je začelo.

Prelomnica na področju vrednotenja v smislu strokovnega in razvojnega dela sodelavcev ACS je mednarodni projekt Phare MOCCA (1998–2000). Poseben poudarek je bil med drugim namenjen tudi razvoju in implementaciji postopka preverjanja in potrjevanja NPK. Sodelovali so vsi ključni deležniki – MIZŠ, MDDSZ, CPI, RIC, Obrtna in Gospodarska zbornica, sindikat in ACS. Naša ustanova je sodelovala predvsem pri nalogah, ki so se nanašale na evidentiranje na različne načine pridobljenega znanja odraslih, opredelitev strukture portfolija (zbirne mape dosežkov), dokazil, ki so njegov del, kriterijev za oceno vsakega posameznega dokazila ter celotnega portfolija. Opredeljevali smo vlogo in naloge članov komisij in svetovalcev v procesu pridobitve NPK ter posledično tudi vsebine programa usposabljanja za oba profila.

Zakaj je projekt Phare MOCCA ena od prelomnic za delo ACS na področju vrednotenja?

Kot prvi dosežek lahko štejemo vpeljavo portfolija, kot smo ga razvili na ACS, v postopke preverjanja in potrjevanja NPK. Tako je dobil svojo uporabno vrednost na nacionalni ravni. Kot dodaten dosežek v okviru projekta pa lahko izpostavimo opredeljena programa za svetovalce in člane komisij za preverjanje in potrjevanje NPK. Prvi program usposabljanja je bil za oba profila enoten. Prvi del je bil enak, v drugem delu pa so bile poudarjene posebnosti, ki zadevajo posamezni strokovni profil znotraj postopka. Po določenem številu izvedb je postalo jasno, da bi bilo bolj smotrno oblikovati ločena programa usposabljanja. Tako smo oblikovali dvodnevni program usposabljanja za svetovalce NPK in štiridnevnega za člane komisij. Da ne bi bila kovačeva kobila bosa, smo v obeh primerih predvideli tudi medsebojno priznavanje vsebin. Tisti posamezniki, ki bi radi delovali v obeh vlogah, morajo torej opraviti oba programa usposabljanja – v tem primeru se jim skupne vsebine v obeh programih priznajo. Kasneje je izvajanje programa usposabljanja za svetovalce prevzel CPI. ACS je še vedno edini izvajalec programa usposabljanja za člane komisij NPK na nacionalni ravni. Opravljen program je eden od pogojev za pridobitev licence za člane komisij za preverjanje in potrjevanje NPK.

Zgledujemo se po evropskih državah in z njimi sodelujemo

Pri razvojnem delu smo ideje in predloge črpali tako iz domačih kot mednarodnih, predvsem evropskih strokovnih dokumentov in praks. V Evropi je namreč vedno bolj prevladoval pristop, ki je omogočal vrednotenje kompetenc odraslih za osebni namen – za osebno rast, zvišanje samozavesti, karierno napredovanje, pridobitev novih znanj in nadgradnjo kompetenc. Postopek se je zaključil s povratno informacijo odraslemu o tem, kje trenutno je, kar zadeva njegova znanja in spretnosti, ter napotki, kako lahko odpravi morebitne vrzeli in doseže želene življenjske in karierne cilje. Postopek je, po vzoru opredelitve postopka po Cedefop (2009, 2015), opredeljen skozi štiri faze: ugotavljanje, dokumentiranje, ocenjevanje in certificiranje. Poudariti je treba, da se ob vrednotenju za osebni namen faza certificiranja ne izvaja. Postopek se zaključi s fazo ocenjevanja, ki je nujna, če želimo odraslemu posredovati konstruktivno povratno informacijo.

Pri svojem razvojno-strokovnem delu nenehno spremljamo tudi potrebe po razvitosti kompetenc tako za aktivno državljanstvo kot potrebe trga dela. Delodajalci vedno bolj poudarjajo kompetence, ki jih pogosto poimenujejo mehke veščine. So podlaga in nuja za razvoj tudi poklicnih kompetenc. Tako se nam je na ACS porodila ideja, da bi v okviru razvitega postopka vrednotenja presojali ključne kompetence, kot jih je opredelila EK. Naša ciljna skupina so bili predvsem ranljivi odrasli (v projektu ESS 2016–2022 pa predvsem starejši zaposleni), ki so bili slabo učno dejavni. Cilj postopka je bil ugotoviti razvitost določenih ključnih kompetenc ter posredovati povratno informacijo o možnosti njihove nadgradnje.

Da bi lahko določili konkretne korake za izboljšanje ovrednotenih ključnih kompetenc, je bilo treba oceniti, v kolikšnem obsegu in na kateri ravni je določena kompetenca razvita. Tu pa smo trčili ob kar precej trd oreh. Vsebina ključnih kompetenc je namreč opredeljena na splošni ravni, ki pa ne zadošča fazi ocenjevanja v postopku vrednotenja. Standardi znanj so z izpeljavo vrednotenja tesno povezani – če ni standardov znanj, ni vrednotenja. Če smo želeli vrednotiti ključne kompetence odraslih, se je bilo treba lotiti oblikovanja standardov znanj. Najprej smo na podlagi splošne opredelitve vsebine ključne kompetence določili področja, ki jih je treba vrednotiti. Za vsako področje smo nato oblikovali izjave, ki so bile opredeljene v obliki standardov znanj in tako omogočale ocenjevanje, pripravili pa smo tudi opisnike temeljnih zmožnosti. Šele nato smo za ključno kompetenco oblikovali ustrezno orodje za vrednotenje.

Pri razvoju postopka vrednotenja smo sledili strokovnim smernicam in trendom, ki so v središče postavljale odraslega, vključenega v postopek. Želeli smo, da s pomočjo refleksije ter s podporo svetovalca odrasli sam ozavesti predvsem tista znanja, ki jih je pridobil izven formalnih šolskih klopi. Ovrednoti jih sam, zato imajo orodja tako samoevalvacijsko kot evalvacijsko naravo. S tovrstnim pristopom se med drugim spodbuja odraslega k realni oceni lastnih kompetenc. Poleg tega pa spodbujamo uporabo različnih metod v postopku vrednotenja z namenom pridobivanja celovite slike o usposobljenosti odraslega. Zato smo razvili tudi različna orodja (opisnike, vprašalnike, e-portoflijo idr.).

Pri razvojnem delu upoštevamo značilnosti nacionalnega okolja, hkrati pa sledimo trendom na evropski ravni, tudi pri razvoju orodij ter opredelitvi kazalnikov kakovosti. Tako smo orodja za ocenjevanje kompetenc razvijali tudi v elektronski obliki ter na tak način skušali z njihovo uporabo spodbujati razvoj digitalne kompetence. Poleg tega smo opredelili kazalnike kakovosti za področje vrednotenja. Pomen področja se odraža v skrbi za kazalnike kakovosti. V zadnjem času se je namreč število držav članic EU, ki imajo opredeljene kazalnike kakovosti za področje vrednotenja, potrojilo.

Razvoj ACS na tem področju je prispeval tudi k temu, da je svetovalna dejavnost za ugotavljanje in dokumentiranje znanja in spretnosti odraslih eno od treh področij svetovalne dejavnosti, ki se od leta 2021 izvaja kot javna služba na 35 ljudskih univerzah (ZIO-1, 2018; Smernice, 2020).

Tudi v prihodnje bo naše delo usmerjeno v razvoj in krepitev postopka, ki bo v ospredje postavljal odraslega. Omogočen mu bo tako vstop kot izstop iz postopka v katerikoli fazi. Odraslemu naj bo omogočeno pridobiti povratno informacijo o ovrednotenih znanjih in še pomembneje, konkretne napotke, kako lahko odpravi morebitne vrzeli. Vrednotenje naj ne vodi le v formalno potrditev, v prihodnje je treba krepiti predvsem njegovo formativno naravo.

Znanje, ne glede na to, kje in kako je bilo pridobljeno, je naša vrednost. O njegovem pomenu in nedotakljivosti veliko pove kitajski pregovor: »Znanje je zaklad, ki povsod spremlja svojega lastnika.« Res je – znanja nam nihče ne more odvzeti, še posebno če vse, kar znamo, ozavestimo.

Vera Mlinar (vera.mlinar@acs), ACS