Znanje jezika je orodje – pot do razumevanja, ki je v neizprosnem labirintu slovenskih šumnikov, sklonov, preteklika in dvojine za tujce še posebej zahtevna. Danijela Sekej na LU Slovenska Bistrica to pot krajša. Poučuje odrasle tujce, ki jih ne povezuje skupna preteklost, temveč skupna prihodnost v slovenskem jeziku. V tem pogovoru razkriva, zakaj ni verjela, da bo kdaj stala pred tablo, kako se slovenščine lotevajo udeleženci IO, zakaj jezik ni le skupek pravil in kaj vse se naučiš, ko učiš druge.
Zakaj ste se odločili za pedagoško kariero in zakaj ravno slovenistika?
Kljub temu da sem že v osnovni šoli uživala v pomoči sošolcem pri učenju, si nikoli nisem predstavljala, da bi postala učiteljica. Ta poklic se mi ni zdel privlačen, zato sem najprej študirala nekaj povsem drugega. Kasneje sem ponovno odkrila svojo ljubezen do slovenščine in poučevanja ter se vrnila na Filozofsko fakulteto.
Kako ste začeli sodelovati z LU Slovenska Bistrica? Kako dolgo že delate tukaj?
Tu sem približno pol leta. Toda občutek je tako domač, da se zdi, kot da sem njihova že dlje. Odzvala sem se na njihovo objavo na družabnih omrežjih, v kateri so iskali učitelje slovenščine.
Kaj je za vas največji izziv pri delu in kaj vam je v največji ponos?
Največji izziv so mešane tečajne skupine, kjer se v isti učilnici znajdejo ljudje s treh različnih kontinentov. Nekateri še ne znajo brati naše pisave, drugi pa že raziskujejo slovenski besedni red. Kljub temu sem ponosna, ko jih uspem sprostiti do te mere, da spregovorijo v slovenščini. Vesela sem, ko opazim, da med seboj stkejo prijateljske vezi in v pogovorih vse pogosteje uporabljajo slovenske besede.
Če bi otroci imeli življenjske izkušnje odraslih in njihovo motivacijo za učenje, bi bile male otroške glave superračunalniki same po sebi. Nikomur ne bi padlo na pamet, da bi razvijal umetno inteligenco.
Pred tem ste poučevali v osnovni šoli. Kako se poučevanje odraslih razlikuje od poučevanja otrok?
Otroci se sicer hitreje učijo, a pogosto menijo, da v šolo hodijo le zato, ker morajo. Zato jih je treba nenehno motivirati in prepričevati o pomembnosti znanja. Odrasli pa običajno vedo, zakaj se učijo. So notranje motivirani, saj že ob prihodu sami prosijo za pregled nalog, da bi preverili svoj napredek.
Se vam zdi, da odrasli študenti do jezika pristopajo drugače – z več spoštovanja?
Zagotovo do jezika pristopajo drugače. Ne bi pa rekla, da je v ozadju tega drugačnega pristopa spoštovanje do jezika kot nekega lingvističnega pojava. Večina je zadovoljnih s tem, da se z ljudmi lahko sporazumejo. To pa jim uspeva tudi brez rabe dvojine ali drugih perfekcionizmov v izražanju.
Na LU Slovenska Bistrica poučujete tujce. Kako dojemajo slovenščino, kaj jim predstavlja največjo težavo pri učenju?
Med tujci vlada splošno prepričanje, da je slovenščina težka. Takih sodb jim seveda ne smemo zameriti, saj se pravzaprav z njimi strinjamo. Od tujcev se zahteva poznavanje knjižne slovenščine, ki je zaradi pestrosti narečne Slovenije na ulici le redko slišijo. Zaključijo telefonski pogovor s šefom, ki jim pravi: »Ja, okej, saj se še boma čula.« Napol v šali malo pa zares jim potem pojasnjujem, da z rabo teh besed izpita iz slovenščine ne bodo opravili.
Sodobna slovenščina je precej pomešana s tujkami. Mislite, da se na ta način jezik siromaši ali bogati?
Jezik je živ organizem: ves čas se razvija in spreminja ter se s tem prilagaja potrebam sodobnega časa. Kdo od mladih, ne da bi pokukal v jezikovne priročnike, še razume besede, kot so oje, vprega, telega? Sem prepričana, da niti tisti s statusom kmeta ne, saj se je tudi kmetovanje moderniziralo in nič od tega izven etnoloških muzejev ni več aktualno.
Ines Kresnik (ines.kresnik@lu-sb.si). LU Slovenska Bistrica
