Paolo Giordano, V času epidemije (2020)
Se spomnite, kje ste bili 29. februarja? To je datum začetka zapisa italijanskega pisatelja, doktorja fizike Paola Giordana (če še niste brali Samotnosti praštevil, toplo priporočam v branje tudi to).
Matematika ni moja najmočnejša stran. Zato sem knjigo (oziroma telefon, saj sem si zgodbo izposodila na Biblosu) skoraj odložila, ko sem v prvih poglavjih naletela na množico številk, formul, izračunov in opazila, da je naslov tretjega poglavja Matematika epidemije. V nadaljevanju se je moje strahospoštovanje razblinilo, saj na nekem mestu avtor pravi, da se matematika v resnici ne ukvarja s številkami, pač pa z odnosi. »Epidemija pomeni okužbo naše mreže odnosov,« pravi.
V literarni zgodovini najdemo še nekaj del, ki obravnavajo epidemije, vendar nobeno ni nastajalo sproti. Knjiga V času epidemije je bila dokončno oblikovana 4., 29. marca je že izšel slovenski prevod. Da je šlo tako hitro, je ena od prednosti digitalne dobe in daje besedilu posebno vrednost, saj opisuje trenutno doživljanje in izpoveduje trenutna čustva. Nobena zgodba ‘za nazaj’ ne bi bila tako iskrena.
Kajti to, kar se dogaja, ni ne naključje niti šiba božja. In še zdaleč ne nekaj novega. Dogajalo se je že in se bo še naprej.
Po avtorjevih besedah je bila glavni motiv za pisanje zmeda, ki je ob širjenju novega koronavirusa nastala po vsej Italiji. Opisuje svojo previdnost; kljub posmehovanju prijateljev se ni odločil za bližnje stike niti na zabavi. Na neki točki je izračunal, da je smiselno zanemariti povabilo na prijateljev rojstni dan … Njegovo razmišljanje pa močno presega težave, povezane z intimnimi stiskami, saj se za razumsko razlago dogajanja ves čas ‘posvetuje’ z interaktivnim zemljevidom, ki so ga izdelali na Univerzi John Hopkins. Problematiko zajame široko, dotakne se namreč ozonske luknje, odklonilnega odnosa do vsega, kar prihaja iz Azije, okoljevarstvenih zadreg ter teorij zarote, ki odgovornost pripisujejo multinacionalkam in politiki/-om. Vse po vrsti zavrne z načelom Ockhamove britve, ki pravi, da je najverjetneje najpreprostejša razlaga tudi pravilna.
Razmišljati o razlogih za to, kar se je zgodilo, se avtorju ne zdi smiselno. Pomembneje je, pravi v zaključku, najti kakšen smisel v vsem tem, kar se dogaja: »Štejmo dneve, da preidemo do srčne modrosti.«
Sama pravim, da so črke v prednosti pred številkami. Kako? Vse številke je mogoče zapisati s črkami, obratno pa ne gre. S svojo mislijo o matematiki kot vedi o odnosih se je to moje prepričanje zamajalo. Poleg tega so v tej knjigi vsi številčni podatki jasno opisno predstavljeni. Po izidu slovenske izdaje je 9. aprila je Maja Stepančič za Val 202 z avtorjem opravila zanimiv intervju. Priporočam tako branje knjige kot poslušanje pogovora.
Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS
