Na štirimesečnem potovanju po Aziji se je Marko Balažič med drugim udeležil mednarodnega prostovoljskega tabora mirovniške organizacije Service Civil International, na katerega se je prijavil prek Voluntariata – Zavoda za mednarodno prostovoljno delo. Navdušenost nad svojo dvotedensko izkušnjo v majhni ribiški vasici na jugu Tajske je že med potovanjem zajel na svojem popotniškem blogu, z veseljem pa je odgovoril še na nekaj dodatnih vprašanj.
Kaj te je prepričalo, da si se prijavil na SCI tabor?
Želel sem si doživeti res pristno življenje ljudi v tamkajšnjih skupnostih. Všeč mi je ta ideja, da nekje ne pustiš nobenega slabega odtisa. Ne prideš s svojo angleščino, jih gledaš in fotografiraš kot v živalskem vrtu, ampak delaš z njimi, kuhaš in ješ z njimi, učiš njihove otroke … Tako te domačini sprejmejo čisto drugače. Bil sem tudi že prostovoljec prek druge platforme, vendar tam ni šlo toliko za doprinos skupnosti, ampak bolj za pomoč zasebnikom, kar mi ni tako blizu.
Tabori vedno vključujejo delo. Kakšne so bile tvoje zadolžitve?
Prostovoljci smo pomagali pri gradnji mošeje. Zidali smo tudi kuhinjo na otoku sredi gozda, do katerega smo se morali peljati z ladjico. Bilo je naporno, saj je bilo zelo vroče, ampak vsak je delal po svojih zmožnostih.
V kakšni družbi pa si se znašel?
Bili smo mešana skupina s celega sveta. Pet prostovoljcev je prišlo za pol leta ali leto, sedem pa se nas je pridružilo za dva tedna. Najstarejši je bil 45-letni Maročan, sam sem bil star 24 let, Belgijka pa, kot se spomnim, je imela samo 19 let.
In kakšno je bilo razmerje med delom in prostim časom?
Delali smo skoraj cel dan, ampak sam na to nisem gledal kot na delo. Vmes smo se namreč družili, kuhali, jedli, počivali, se učili … Tempo je bil umirjen. Težko je bilo nositi beton in podobno, ampak vse to nas je zelo povezalo z lokalci. Nismo znali tajsko, a kljub temu smo se odlično razumeli. So zelo prijazni in srčni ljudje, res so nas lepo sprejeli in bili so hvaležni za našo pomoč. Sploh zato, ker je na Tajskem večinoma razširjen budizem, ta vas pa je muslimanska. Mošeja jim veliko pomeni in lepo je bilo sodelovati pri nečem, v kar verjamejo.
Kaj svetuješ vsem, ki se spogledujejo z delovnimi tabori?
Vsekakor vsem zelo priporočam, da se udeležijo takšnega tabora. Veliko doživiš, veliko se naučiš, veliko novih ljudi spoznaš … Zame je bila to res lepa in topla izkušnja, čeprav je vključevala fizično delo. Naslednje leto načrtujem daljše potovanje in seveda bom znova pogledal, ali bo kje na poti kakšen zanimiv SCI tabor.
Darja Valenčič (darja.valencic@gmail.com), Voluntariat
