Irena Benedik se je v zgodovino izobraževanja odraslih v Sloveniji zapisala s svojim pionirskim delom pri ustanavljanju Borze znanja in Središč za samostojno učenje. Na Andragoškem centru Slovenije se je zaposlila kmalu po njegovi ustanovitvi. Pred tem je kot vzgojiteljica v vzgojnem zavodu Logatec delala z mladoletnimi fanti, ki so prestopili meje zakona in/ali niso imeli dobrih razmer za odraščanje. Irena je bila človek, ki je spoštovala medsebojni dogovor, težko pa se je sprijaznila z redom, če je bil a priori postavljen nad ljudi in neutemeljen. Takrat se je namesto v rušenje reda usmerila v iskanje drugačnih rešitev. Lahko bi rekli, da je bila rada v pionirskih vrstah, saj je bila zelo ustvarjalna, pa tudi vztrajna. Tako je bilo, ko je med prvimi sodelovala pri oblikovanju stanovanjskih skupnosti za mladostnike. Nastale so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot iskanje poti iz institucionalizirane vzgoje, ki nemalokrat slabo vpliva na gojence. Fantom v svoji stanovanjski skupini se je posvečala z vsem srcem, jih opazovala, proučevala, se z njimi veselila in bila žalostna, če se zanje ni izšlo po načrtih. Nekoč mi je v pogovoru povedala modrost, ki me pri mojem delu vodi še danes.
Veš, pri vseh svojih fantih sem ugotovila, da je glavna sila, ki jim pomaga dozoreti, ljubezen. Dobro se izide za tiste, ki dobijo pametno in ljubečo punco, ali pa za tiste, ki imajo doma ljubečo družino, četudi ta hodi po robu zakona.
Koncept borze znanja in središč za samostojno učenje na svoj način odslikavata njeno strokovno, pa tudi človeško držo. Priznavala je, da je vsak človek nekaj posebnega in naj se tako tudi uči. Po drugi strani pa se nihče ne more uresničiti zunaj medosebnih odnosov, medsebojnih izmenjav in sodelovanja. Vsak človek lahko prispeva v skupnost. Ko je njegovo dejanje/dajanje sprejeto, je človek potešen in pripaden. Komunicira in gradi skupaj z drugimi. Hrepeni po svobodi, a je prav vpetost v družbo in spopolnjevanje njenih zahtev delež, s katerim si tudi oblikuje svojo identiteto in pripadnost.
Z Ireno sva bili sodelavki in prijateljici. Najino druženje je potekalo največkrat v dvoje, ko sva skupaj poskušali dognati kaj novega – obe sva verjeli, da je to mogoče. Zelo intenzivno sva sodelovali v enem prvih evropskih projektov, ki so potekali na ACS, to je Phare Lien (1999–2000), kjer smo skupaj z madžarskim in danskim partnerjem iskali poti za integracijo romskih skupnosti v madžarsko družbo. Zelo intenzivno delo naju je občasno izčrpalo. Včasih do te mere, da sva imeli občutek, da se ne bo nič spremenilo in da nič od tega, kar mislimo, da bi se dalo, ne bo šlo. Odzivi so bili lepi. Vključeni učitelji so nam predstavili projekte, ki so jih ustvarili skupaj s svojimi romskimi učnimi skupinami. Povedali so nam veliko lepih življenjskih zgodb in spoznali sva, da je vsaka od njih dragocena. Zanje moramo biti hvaležni, saj vsaka govori o človeku.
Tako je Irena delovala do konca svoje poklicne kariere; vedno se je posvečala ljudem na obrobju ali tistim, ki so potrebovali pomoč. To je znala, ne le zato, ker je bila po poklicu psihologinja, temveč zato, ker je bila dober človek in je verjela, da so ljudje vredni tega. Taka je bila tudi do svoje družine in prijateljev. Rada je živela, tudi ko življenje ni bilo prijazno do nje. Znala je sprejeti jarem in se tudi takrat usmeriti v druge. Kolegica, ki je z njo preživljala zadnje mesece življenja, je povedala, da je svojo zdravnico prosila za odlog nujne terapije, da bi svoji vnukinji lahko naredila torto za prvi šolski dan. In seveda je zdravnico s skrbno izbranimi argumenti uspešno prepričala.
Natalija Žalec, MAEd(UK) (natalija.zalec@acs.si), ACS