Erno, naš finski gostitelj, je zastavil zanimivo metodologijo tega dela srečanja koordinatorjev EPUO. Omenjene države so opisale zadrege, s katerimi se njihovi nizko izobraženi odrasli srečujejo, če želijo napredovati do vsaj višje sekundarne izobrazbe. Naloga nas drugih pa je bila – še pred sestankom in ne vedoč, za katero državo gre – predlagati rešitve na temelju lastnih uspešnih pristopov.
Tako je Grčija potožila, da njihovo poklicno izobraževanje ni prilagojeno življenjskim okoliščinam odraslih, da si ti ne morejo brezplačno pridobiti temeljnih spretnosti, da svetovanje v enotah zavoda za zaposlovanje pripada le brezposelnim in da ni izobraževalne ponudbe za odrasle v oddaljenih krajih. Latvija želi preseči dejstvo, da se tretjina te ciljne skupine sploh ni pripravljena vključevati. Neformalno IO obstaja, a ga je premalo, poleg tega je neustrezno. S projekti ESS naslavljajo le pridobivanje tehničnih spretnosti, učenje na delovnem mestu pa ni dovolj prepoznana možnost. Svetovanje in terensko delo nista učinkovita, ocenjevanje in priznavanje doseženega pa ni prožno, saj je mogoče šele povsem na koncu izobraževalnega procesa. Turčija je malodane šele na začetku. Rezultati merjenja spretnosti odraslih (PIAAC) so porazni, neformalno izobraževanje ni fleksibilno, saj je vse centralizirano vodeno in predpisano. V državi je 1.017 izvajalcev IO, ti ponujajo 3.315 splošnih in poklicnih programov, tako da se zdi, da je priložnosti veliko. Toda raven temeljnih spretnosti je njihova največja skrb, zato želijo oblikovati akcijski načrt za njihov razvoj v naslednjih 5–15 letih.
V delovnih skupinah smo iskali poti iz opisanih dilem in pri tem ponujali tiste oblike, ki so se obnesle v naših okoljih. V plenarnem delu smo soočili širok nabor rešitev, vendar se je pokazalo, da so za vse tri primere ključnega pomena svetovanje, terensko delo (outreach) ter sodelovanje s partnerji, med katere je treba kar najbolj privabiti tudi delodajalce. Sama sem s ponosom opisala našo svetovalno dejavnost, katere sistemska umeščenost ter premišljenost razvojno naravnanega pristopa je požela ogromno odobravanja in dodatnih vprašanj. Pogosto so bili omenjani tudi zgledi – ambasadorji učenja in njihova zagovorniška moč med njim enakimi. Ozaveščanje – ne le omenjene ciljne skupine, temveč tudi strokovnjakov, praktikov in nosilcev politike pa zdaj že vsi prepoznavamo kot conditio sine qua non.
Poljski projekt LOWE spodbuja ljubezen do učenja
Stanislav, nacionalni koordinator za EPUO s poljskega ministrstva za izobraževanje pravi, da je tam edini, ki se ukvarja z neformalnim izobraževanjem (odraslih). Medtem ko njegovi kolegi vsak dan po osem ur premlevajo učne načrte, se on ukvarja z aktivacijo starejšega, izobraževalno prikrajšanega prebivalstva v oddaljenih krajih. Tam menda obstajajo le tri vrste ustanov: šole, cerkve in gasilske brigade. Ministrstvo ima vpliv le na prve, zato je prav njih – šole, ki dopoldan gostijo otroke – povabilo, da se vključijo v pilotni projekt LOWE. Ta je ime dobil po poljski različici naziva Lokalni centri znanja in izobraževanja. Za zdaj so jih vzpostavili 50, in sicer 15 v okolici Krakova, 20 okrog Vroclava in 15 na podeželju blizu Lublina. Poljska je znana po dobri izobraženosti prebivalstva, tako da branje in računanje niti v teh krajih nista kritični spretnosti. Želeli pa so ta okolja (re)vitalizirati, prebivalce povezati, jih naučiti pridobivati, obdelovati ter uporabljati informacije, kritično razmišljati, s svojim znanjem tudi kaj zaslužiti.
Metodologija predvideva, da te šole oziroma centri LOWE ne bi delovali osamljeni, temveč bi se povezali s partnerji, tudi podjetji. Učenje pa naj bi bilo zasnovano na natančni diagnozi potreb okolja in posameznikov. Pozabili niso niti na svetovanje, outreach in drugo podporo, redno evalvacijo kakovosti in trajnost pristopov. Posebno pozornost so namenili usposabljanju učiteljev, saj ti na začetku niso bili preveč navdušeni nad tem, da bodo delali z odraslimi. Najbrž so upravičeno predvidevali, da z ozko pedagoškimi pristopi pri njih pač ne bodo prišli daleč. Sčasoma so se (vsaj nekateri) vendarle navdušili in te šole so zaživele povsem novo življenje. Močno so se povezali tudi z gasilci in tako pridobili sicer vse premalo zastopano ciljno skupino v IO – moške.
Stanislav je malce poseben, treba se je navaditi, da zelo rad govori o podrobnostih in da večkrat pove isto stvar, da bi si jo sogovornik zagotovo zapomnil. Danes mu tega nismo niti najmanj zamerili, saj je bil prav ganljiv v prizadevanju, da nam pričara ‘ljubezen’, ki je vzniknila v teh neobičajnih centrih znanja in izobraževanja. Pravi, da se uči od Britancev in da bo po njihovem zgledu v prihodnosti poskusil v to mrežo vključiti tudi vrtce, učenje pa zasnovati še širše in vsekakor medgeneracijsko.
Iz znanega v neznano
Napisano je vrh ledene gore informacij in vtisov, ki smo jih pridobili v vsebinsko bogatem dopoldnevu. A s koncem srečanja koordinatorjev EPUO je nastopil začetek Evropskega tedna poklicnih spretnosti. Naš prvi programski sklop je bil namenjen vajeništvu za odrasle. Strukturne nacionalne reforme poklicnega izobraževanja in usposabljanja v njem ponekod vidijo potencialno pot pridobivanja potrebnega znanja in spretnosti, vendar ta za odrasle ni dovolj razvita. Temo – meni znano le do te mere, da se vajeništvo pri nas menda ne obnese, da ni interesa … – so nam osvetlili različni govorci – raziskovalki iz CEDEFOP in OECD, predstavniki sindikatov, mladi in odrasli, ki so vajeništvo okusili na lastni koži.
Zakaj sploh? Potreba po pre- ali dokvalifikaciji izhaja iz dejstva, da se svet dela neprestano in vse hitreje spreminja, ljudje pa prehajajo od posla do posla. Razkorak med ponudbo in povpraševanjem po spretnostih je še vedno velik, vse pomembnejši je tudi reakcijski čas. Vajeništvo je lahko uspešen vzvod za reševanje teh izzivov, zatrjujejo njegovi zagovorniki. Med njimi je tudi Evropska zveza za vajeništvo (EAfA), ustanovljena 2017. Združuje nosilce politike ter ključne deležnike iz vse Evrope, ki se zavzemajo za kakovost, ponudbo in večjo prepoznavnost vajeništva. EAfA si prizadeva tudi za to, da bi bil pristop enako privlačen za mlade in odrasle, obenem pa se zaveda, da so izzivi pri obojih različni, zato je prožnost toliko pomembnejša.
Rigidnost formalnega sistema, ki izzove projekte, kot je Skilling NOW, potreba po sodelovanju med gospodarstvom in izobraževalnim sektorjem, hkratno zagotavljanje socialnih pravic vajencev, pravice odraslih do njim ustrezne, prilagojene obravnave, ozaveščanje delodajalcev, da je vajeništvo tudi za odrasle, problematika priznavanja predhodno pridobljenih znanj in spretnosti, vprašanje zagotavljanja kakovosti – ob vsem tem pa izrazito praktična naravnanost … To in še marsikaj so dileme. Med odgovori nanje je zagotovo tudi ta: v središču tega pristopa naj bo posameznik – učeči se, ki naj ga sistem ne ukalupi, ker takih ljudi gospodarstvo in družba ne potrebujeta. Toliko bolj zaželeno pa je, da zna kritično razmišljati in reševati probleme. Kar pošten zalogaj, kajne? Obenem pa še pomislek – ali res?
Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS
