Leta 2021 je bil v slovensko ustavo dodan člen, ki opredeljuje pravico do svobodne uporabe in razvoja slovenskega znakovnega jezika.
Zagotovljena sta svobodna uporaba in razvoj slovenskega znakovnega jezika. Na območjih občin, kjer sta uradna jezika tudi italijanščina ali madžarščina, je zagotovljena svobodna uporaba italijanskega in madžarskega znakovnega jezika. Uporabo teh jezikov in položaj njihovih uporabnikov ureja zakon. Svobodno uporabo in razvoj jezika gluho-slepih ureja zakon.
Naše prve poizvedbe so pokazale, da ne moremo analizirati podatkov o udeležbi gluhih in naglušnih odraslih v programih osnovnošolskega in srednješolskega programa v specializiranih ustanovah za gluhe in naglušne (ZGNL, Center za sluh in govor Maribor, CKSG), ker odraslih udeležencev v teh ustanovah praktično ni.
Odrasli gluhi in naglušni so se v mladosti redno izobraževali v omenjenih ustanovah, večina pa jih je obiskovala redne programe v osnovnih in srednjih šolah. V času njihovega izobraževanja jim praviloma ni bila omogočena pomoč tolmača, zato so morali skrbno opazovati predavatelja in razbirati vsebino predavanj iz ust govorečega, zapiske pa so pisali doma, kjer so jih prepisovali od sošolcev. Običajno jih domače okolje ni spodbujalo k doseganju višjih učnih dosežkov; starši so jih usmerjali v določene poklice (na primer delavec v proizvodnji, šivilja, ključavničar) in redki so dosegli visoko izobrazbo. Danes sta gluhim in naglušnim otrokom in dijakom ponujeni tako pomoč tolmača kot večja podpora okolja za njihove potrebe. A mnogi odrasli gluhi in naglušni imajo nižje izobrazbene aspiracije ravno zaradi svojih izkušenj v času rednega šolanja.
Za primer tudi naj ponazorim razmišljanja gluhih staršev gluhih otrok. Ne glede na to, da so gluhi otroci bolje opismenjeni, talentirani, visoko inteligentni, jih starši NE bodo spodbujali, naj pridobijo univerzitetno izobrazbo. Natanko namreč vedo, kaj bodo otroci doživljali pri iskanju delovnega mesta in kakšno zaposlitev bodo lahko pridobili. Pogosto je šibka socialna mreža razlog, da se za pomoč pri iskanju zaposlitve obrnejo na Racio, ki jim priskrbi usposabljanje in nato zaposlitev, dohodki pa so temu primerno nizki in nedostojanstveni. Zakaj bi gluhi starši spodbujali otroke, da pridobijo izobrazbo, če bodo delali ali v proizvodnji ali v manjših podjetjih? Družbena miselnost in pritisk sta prevelika.
Naredili smo poizvedbo med srednjimi šolami, ki ponujajo programe za odrasle udeležence, in ljudskimi univerzami o tem, koliko gluhih in naglušnih odraslih se je pri njih izobraževalo v zadnjem letu. 11 srednjih šol nam je sporočilo, da so se pri njih izobraževali gluhi ali naglušni odrasli, in sicer tako v 3-letnih programih poklicnega izobraževanja kot 4-letnih programih strokovnega izobraževanja, 2 udeleženca pa sta obiskovala gimnazijski program. O gluhih in naglušnih udeležencih je poročalo tudi 11 ljudskih univerz: 2 osebi sta bili udeleženi v srednješolskih programih za odrasle, večina pa se je udeleževala programov neformalnega izobraževanja in usposabljanja.
Zaradi specifike te ranljive skupine, ki za izobraževanje potrebuje tolmača, pogosto društva gluhih in naglušnih sama organizirajo določena predavanja in predstavitve skupaj s tolmačem. Gluhi in naglušni odrasli se lahko udeležijo vseh drugih izobraževanj in usposabljanj, namenjenih odraslim, a za to potrebujejo tolmača, kar gluhi plačajo z vavčerjem. Na leto jim je namreč omogočenih 30 brezplačnih ur tolmačenja, kar uporabijo pri obisku zdravnika, sodišč, upravnih enot in podobno. Za izobraževanje ta vavčer praviloma ne zadostuje.
Naloga odkriva potrebe te ranljive skupine na terenu s pomočjo intervjujev. Dostopnost do izobraževanj in usposabljanj je danes zagotovo boljša kot v preteklosti, a ta ranljiva skupina potrebuje določene spodbude, tudi dodatne ure tolmačenja, da bi se teh izobraževanj udeležila.
Dr. Mirna Macur (mirna.macur@gmail.com)
Dr. Mirna Macur
