Pozne nočne ali zgodnje jutranje ure so, pravijo proučevalci človeka in njegovega časa, najbolj ustvarjalni čas dneva. In tako se sprašujem, če se v teh ustvarjalnih urah lahko izognem besedam, kot so korona, karantena, Kaveljc 22/Catch 22 in še kaki besedi na k in nekaj pik, ki ni za radio, ne od blizu in ne na daljavo.
Skozi prizmo časa in mavričnih barv z naslovne strani plošče Pink Floyd ob muziki Time/Čas želim zapeljati današnje razmišljanje o učenju in komunikaciji na daljavo. O muziki, času in kaveljcih življenja na daljavo pa na koncu.
Ne moreš se ne učiti novega celo življenje, pravijo proučevalci človeka, nekateri jim pravijo (cinično) tudi inženirji duš. Skozi vso zgodovino je človek uporabljal različne načine komunikacije za medčloveški stik, izmenjavo informacij in učenje: od krikov, dimnih signalov, simbolnih sporočil, takšne ali drugačne pošte in pisave. Skozi vso zgodovino je človeški rod prenašal informacije in vrednote iz roda v rod, se učil za življenje, tudi z glasbo, pisano in govorjeno besedo ter slikami.
Pravijo tudi: »Ne moreš ne komunicirati z drugimi«, saj je tudi molk odgovor, ki pove več kot tisoč besed. Najraje seveda komuniciramo osebno in se učimo v živo.
Samo čas je, da komuniciramo, se učimo na daljavo, živimo pa zdaj in tukaj.
Če v tej luči pogledamo nazaj, dobrih sedemdeset let, imamo veliko primerov učenja na daljavo. Po drugi vojni je bil ustanovljen zavod za izobraževanje odraslih, ki še danes deluje in se imenuje CDI – Center za dopisno izobraževanje Ljubljana. Z njim je takratno Ministrstvo za izobraževanje želelo zadostiti velikim potrebam po novih znanjih. Pozneje se je vključil radio. Njegovo izobraževalno vlogo lahko najbolje ponazorim na primeru Avstralije. Tam so na več ur vožnje oddaljenih posestvih živeli šolajoči se otroci in novega znanja potrebni odrasli. Pouk in učenje sta potekala s pomočjo tega medija, z občasnim obiski in preverjanjem znanja potujočih učiteljev, tudi izobraževalcev odraslih. Glede na razvitost Avstralije lahko trdim, da so se takrat dobro naučili, kar je bilo pač potrebno.
Pred šestdesetimi leti so bile v Sloveniji kot po tekočem traku ustanovljene ljudske univerze, tudi naša, murskosoboška. Zelo hitro so za učenje in izobraževanje začeli uporabljati govorico v besedi in sliki, filme torej. Ne sicer na daljavo. Ta se je premagala tako, da je film, umetniški, izobraževalni in tudi tisti ideološko obarvani, prišel v vsako večjo vas. Nekateri se tega še spomnite, zagotovo pa tisti, ki ste se morali obleči v SMB-uniformo in spremljati »filmsko nastavo u JLA«. Vmes sta bila seveda televizija in video, ki sta prinesla učenje še bliže, kar na domači kavč. Nekateri so ob teh medijih še telovadili, tako in drugače. Za učenje pa se je še naprej uporabljala pisana beseda, radio, pa plošče, kasneje kasete in 2000 S za učenje jezikov. Internet je vse to združil in omogočil dvostransko komunikacijo, pa tudi šole in študij na daljavo. V naših koncih je tu orala ledino današnja fakulteta Doba, pozneje tudi drugi. Seveda tudi pri izobraževanju in učenju ne gre brez učitelja in komunikacije učečih se in tistih, ki poučujejo in vrednotijo, čeprav na daljavo.
Kaj pa današnji čas in projekti, v katerih delam, delamo, od informiranja in svetovanja za učenje in izobraževanje letos in do leta 22 do usposabljanj in tečajev v okviru Pridobivanja kompetenc 2019–22. Zaenkrat lahko podajamo informacije in nasvete le na daljavo, za učenje in tečaje na daljavo pa še nimamo blagoslova, saj je osnovna predpostavka, sploh za tiste 45+, osebna udeležba in podpis, seveda. Projekti so pač bili napisani v drugih časih, brez strahu pred osebnimi stiki in osebno komunikacijo. Za naprej zagotovo vemo, da se bo TVU 2020 izvajal jeseni, za tečaje in usposabljanja želim, da bi se lahko v živo izvajali čim prej. Za informiranje in svetovanje so odprti medijski kanali. Kako bo v prihodnje, bomo sporočili preko »starih medijev«, ki sem jih že omenil, in seveda tudi preko tistih novih, ki jih vsak dan, še preveč, držimo v rokah. Usposabljanje za te nove medije pa itak ves čas promoviramo, vabimo, nekateri pravijo, da jih vsiljujemo. Vse to v želji, da znate obojestransko komunicirati in kritično presojati vse, kar piše, in je lepo naslikano.
Naj drugače povem zadnji stavek. Zdaj je drugič čas, da napišem, rečem ‘Samo … torej …’ To digitalno online učenje, življenje na daljavo, tudi zahteva učenje celo življenje, obojestransko komunikacijo in resno, kritično sprejemanje, lastno pamet, zdravo, kmečko. Kakorkoli obrneš, smo najprej ljudje, mediji, tehnologija pridejo pozneje.
Za čas, ko se bodo zgodbe na k, veliki in mali, umirile, ustalile in življenje najde bolj ustaljene poti, si želim, da za nepotrebne poti do trgovine, banke, uradnika, zdravnika, delodajalca, učitelja uporabljamo v večji meri te medije na daljavo. Za tiste najpomembnejše poti pa seveda ohranimo osebni stik, komunikacijo.
Predvsem pa si želim, da bi nam tisti na drugi strani v večji meri tudi zaupali, da ne bo treba vsakega papirja, podpisanega in žigosanega, osebno odnesti … Vam pa želim, da se vas čim več nauči uporabljati te nove tehnologije za to, da si ključne dokumente, tudi v e-obliki znate in zmorete shraniti doma. Saj veste – zaupanje je v redu, preventiva pa še boljša.
YouTube pa mi je po seriji Floydov »nastavil« Rolling Stones z muziko o času: »Time Is On My Side« – čas je na moji strani. Tako vam in sebi tik pred koncem Prebiranj želim, da bi se drugačnih, tudi težkih časov spominjali, kot se jih sam – tistih dveh dni, ko sem lahko slekel SMB-uniformo, oddiha od Onkološkega inštituta in tega, da sem kaj dobrega, sebi in drugim, napravil v času korone.
Na koncu sem dolžan še stavek o Kaveljcu 22/Catchu 22 iz uvoda. Želim, da se teh časov spominjamo kot tistih, ko smo imeli čas zase, ne kot tistega, ki so ga elite po svetu in doma izkoristile za svoj Kaveljc 22/Catch 22. Želim, da bomo lahko takrat spokojno poslušali skupino Orlek in Ko se vino več ne toči.
Lujz Sraka (svetovalno.sredisce@lums.si), LU Murska Sobota
