Pred dvanajstimi leti sem prejela priznanje ACS za promocijo učenja in znanja odraslih. To ni bilo le priznanje za preteklo delo, temveč predvsem vprašanje, ki me spremlja še danes: Kaj lahko še dam? Kako lahko še bolje služim skupnosti, ljudem, naravi?
V teh dvanajstih letih sem postajala vedno bolj prepričana, da je vseživljenjsko učenje temelj osebne in družbene preobrazbe. Postalo je moj notranji kompas in hkrati darilo. S seboj ga nosim v vsakem pogovoru, na vsaki delavnici, v vsakem študijskem krožku, kjer sedim skupaj z ljudmi različnih starosti, izkušenj in zgodb.
Učenje je seme.
V izobraževanju odraslih sem spoznala, kako neprecenljiva je modrost starejših, kako dragoceno je, ko nekdo po dolgih letih znova najde glas, voljo in pogum, da se uči. Za učenje ni nikoli prepozno – to danes vem z gotovostjo. Ob tem pa sem odkrila še nekaj izjemno pomembnega – moč prostovoljstva.
Ko nekaj narediš brez pričakovanja povračila, ko ne meriš ur in rezultatov, ampak puščaš odprto srce, se začnejo dogajati stvari, ki jih ni mogoče izmeriti in jih zapisati v poročila, a ostanejo v ljudeh za vedno. Rojeva se zaupanje. Prostovoljstvo je postalo moj način bivanja – tih, a glasen izraz pripadnosti, skrbi za druge in vere v skupno dobro.
Učenje ni nikoli samo zase.
Vesela sem, da sem lahko skozi prostovoljske projekte na področju naravne in kulturne dediščine, tradicije, trajnostnega razvoja, medgeneracijskega sodelovanja in ohranjanja znanja starejših generacij soustvarjala prostor, kjer učenje ni bilo obveznost, ampak želja in notranja potreba. Kjer se je učilo skozi delo, igro, pogovor in izkušnjo. Kjer tisti, ki so se vključili, niso iskali le znanja, temveč stik, pripadnost, smisel. Kjer smo skupaj rasli – kot posamezniki in kot skupnost.
Med zelišči, starimi pripovedmi, opuščenimi potmi in dragocenimi spomini se rojeva nekaj živega. Prav tam pa sem srečala največ modrosti – ljudi, ki znajo opazovati naravo, ki razumejo pomen dela z rokami, ki cenijo skupno mizo in pogovor. Prav ti ljudje so pogosto potrebovali le spodbudo – da bi svoje znanje predali naprej. To niso le vsebine – to je most med generacijami, med časom, ki je bil, in časom, ki šele prihaja. To je prostor, kjer spoštujemo preteklost in ustvarjamo prihodnost, kjer se rojeva učeča se družba.
Če znanje sejemo z namenom, v srcu in v skupnosti, požanje bogastvo, ki presega posameznika.
Kajti učeča se družba ni zgolj koncept – je realna potreba današnjega časa. V svetu, ki je nepredvidljiv, poln podnebnih, družbenih, tehnoloških in socialnih sprememb, potrebujemo družbo, ki zna razmišljati, se učiti, prilagajati in soustvarjati. Potrebujemo skupnosti, ki razumejo, da trajnost ni le okoljska kategorija, ampak način življenja. In da brez izobraženih, sočutnih in aktivnih ljudi trajnosti ni mogoče doseči.
Vseživljenjsko učenje omogoča, da posameznik razvija svojo ustvarjalnost, samozavest, kritično mišljenje, empatijo in odgovornost – do sebe, drugih in sveta. Prav zato je ključno orodje za trajnostni razvoj – tako osebni kot družbeni.
Učenje spreminja svet.
Z vsem spoštovanjem in hvaležnostjo za vse, kar sem smela doživeti in še ustvariti – hvala, da skupaj gradimo učečo se družbo.
Marija Imperl (marija.imperl@gmail.com), Inštitut Treelogy
