Grožnja virusa covid-19 je temeljito posegla v naše delovne procese. Spomladi nas je doletela prva karantena, nato jeseni še druga. Morda smo nekaj časa še verjeli, da bo hitro spet vse po starem. Pa vendar smo kaj kmalu ugotovili, da se moramo prilagoditi novim razmeram in začeti delati drugače. Znašli smo se, se po potrebi usposobili, se prilagajali strankam in svetovancem, okrepili svojo dejavnost na drugih področjih in delo je nekako steklo. Imeli smo občutek, da nam kar gre. Pa vendar, kako nam gre, kdo so naše stranke?
Dejavnost nformiranja in svetovanja ter ugotavljanja in vrednotenja neformalno pridobljenega znanja je namenjena predvsem manj izobraženim zaposlenim ter starejšim od 45 let. Naše najpogostejše stranke naj bi bili torej zaposleni na delovnih mestih, ki zahtevajo največ poklicno izobrazbo, pa vendar poskrbijo, da stvari v družbi nemoteno delujejo. Najdemo jih med smetarji, kuharicami v menzah, čistilkami, pericami v bolnicah in domovih starejših občanov, delavci na gradbiščih, samozaposlenimi na kmetijah, vsemi nekvalificiranimi delavci v proizvodnji … So ti posamezniki res v večini v naših svetovanjih po Zoomu, MS Teamsih, Google Meetu, Messengerju, Viberju ter številnih drugih kanalih, ki omogočajo videopovezavo, po telefonu in e-pošti?
Izkušnje preteklih let kažejo, da se vodstva oz. odgovorni za razvoj kadrov v podjetjih kar radi odzovejo našim vabilom k predstavitvi ponudbe. Zanimajo se za ponujene možnosti, veseli jih, da se je možno v lokalnem okolju, celo na delovnem mestu, brezplačno usposabljati. Ko pa se želimo podrobneje dogovoriti o prihodnjem sodelovanju, je čas le redko ustrezen, imajo že načrtovano izobraževanje ali pa so roki naročil prekratki. Ko ponujamo brezplačno usposabljanje, najprej pomislijo na sodelavce v vodstvu, upravi in delovodje, drugi zaposleni pa le redko pridejo na vrsto. Da dosežemo delavce, ki so jim ti projekti najbolj namenjeni, se moramo že v »normalnih časih« zelo potruditi, sedaj pa je to skoraj nemogoče.
Svetovanci, ki v teh časih sami najdejo pot do nas preko najrazličnejših kanalov in medijev, so najpogosteje naši znanci, v preteklosti so se že obrnili na nas. Nekateri sami zaznajo potrebo po svetovanju, saj razmišljajo o dvigu izobrazbe ali dokončanju šole, nekateri potrebujejo potrdila o izobraževanju ali določenem znanju. Opogumijo se tudi takšni, ki od prijateljev ali sodelavcev dobijo priporočila. Kaj pa tisti, ki ne vedo, na koga se obrniti, ne vedo, da takšne možnosti sploh obstajajo, imajo odpor do virtualnega svetovanja ali ga ne želijo?
Raziskava PIAAC, ki je bila opravljena v letih od 2013 do 2016, je dala zanimive rezultate. Pri merjenju spretnosti reševanja problemov v tehnološko bogatem okolju 24,9 % anketiranih ni želelo ali znalo reševati nalog na računalniku, dodatnih 21,4 % se je uvrstilo pod raven 1, kar pomeni, da so zmogli reševati le najpreprostejše naloge z eno samo operacijo, ki ne zahtevajo sklepanja, povezovanja ali spreminjanja informacij. Večine od teh 46 % anketirancev skoraj zagotovo ne bomo vključili v virtualno svetovanje in v teh časih ostajajo še bolj prezrti. Sedej prevladujejo v naših svetovalnih obravnavah bolj izobraženi, IKT spretnejši in bolj razgledani svetovanci. Gotovo tudi njim lahko ponudimo koristne informacije, jim pomagamo pri poklicni in osebnostni rasti. Naša vloga v teh primerih ni ključna, saj se lahko znajdejo tudi sami in so bolj naklonjeni dodatnemu izobraževanju in usposabljanju.
V časih zagotavljanja preživetja je v večini podjetij informiranje in svetovanje stranskega pomena. Pa vendar je prav sedaj pomembnejše kot kadarkoli. Nujno je, da okrepimo svojo vlogo s seznanjanjem o možnostih ter čim prej omogočimo osebno svetovanje, saj le tako v polnosti zagotavljamo svoje poslanstvo! Skoraj pol leta je bilo naše delovanje močno okrnjeno. Manko se pozna tako pri zagotavljanju številčnih kazalnikov kot pri strukturi svetovancev. V mesecih po sprostitvi ukrepov se bomo morali še toliko bolj zavedati svoje vloge in okrepiti napore, da ne bodo ti zaposleni, ki so bili že do sedaj velikokrat spregledani in bolj ranljivi, postali še bolj nevidni. Če bo izobraževanje zanje nedosegljivo ali nepomembno, bodo še bolj odrinjeni na rob družbe in s tem pozabljeni.
Maja Kanop Krevh (maja.kanop.krevh@lu-sb.si), LU Slovenska Bistrica
