Pisanje in branje sta postala odvečni dejavnosti – kdo ima še čas to početi? Pa sta vendar pomembni. Ko pišem, namreč razmišljam. Ko berem, kar sem napisala, razumem, kaj sem razmišljala. Presodim, katere misli so me vodile pri nastajanju besedila. Umestim jih v okoliščine ali dodatno raziščem stvar, o kateri sem pisala.
Ko berem prispevke drugih, oblikujem svoja stališča. Presojam, kako se njihova resnica razlikuje od moje. Učim se sprejemati in izražati mnenje. Znam povedati svoje misli, ne da bi pri tem koga prizadela, in prisluhniti drugim, ne da bi vstopala v konflikte. Krepim kritično razmišljanje in empatijo.
Kako začeti?
To je že od šolskih let aktualen pomislek, na katerega običajno odgovorimo: »Na začetku.« Drži. Na začetku – z uvodom, predstavitvijo namena besedila. S svojimi preprostimi besedami, ki jih bomo ob ponovnem pregledu morda v celoti zamenjali, spremenili njihov vrstni red ali celo izločili.
Lahko pa si pomagamo s tehnologijo. Včasih smo, ko je bilo treba napisati govor ali voščilnico, malo poguglali. Danes pobaramo eno od orodij, ki jim rečemo UI. Pomaga nam razvijati misel. Običajno ne uporabimo veliko tega, kar nam je ponudila tehnologija. Nanjo gledamo bolj kot na pomočnika pri razvijanju spretnosti.
Kje najti primerne besede?
Ob pisanju besedila o določeni zadevi prej ali slej ugotovimo, da nam zmanjkuje besed. Na portalu Fran je cela vrsta slovarjev, s katerimi si lahko pomagamo. Uporabimo sopomenko, nadpomenko, celo zanikano protipomenko, zaimek. Besedo v določenih primerih lahko izpustimo, ker je pomen razviden iz konteksta.
V učbenikih za slovenščino ta tematika sodi v poglavje z naslovom Skladnja. Prilepljeno je k priredjem, podredjem in podobnim manj priljubljenim obravnavam. Gre za navezovanje (ponavljanje nečesa, kar je bilo že povedano) in napovedovanje (najprej napovemo, potem navedemo polnopomensko besedo). To je primerno za ustvarjanje in vzdrževanje napetosti, npr. »Tole sem mislila. Na zaslonu mu je pokazala fotografijo hiše.«
Pogosteje uporabljamo naveznike.
V medijih npr. pogosto beremo preimenovanja (parafraze) imen za mesta.
Srečali so v Celju. Knežje mesto je njihova priljubljena skupna točka.
Zelo pogosto pa lahko ponovitev izpustimo, saj je iz sobesedila razvidno, kaj je bilo mišljeno.
Poklic učitelja se mi nikoli ni zdel lagoden. Tudi v časih, ko je poklic učitelja veljal za uglednega, sem pri tovrstnem delu zaznavala več minusov kot plusov.
S pretiranim ponavljanjem, posebno istih besed, se lahko izgubi sporočilo povedanega. Da je manj več, velja tudi pri pisanju. Pri govorjenju je drugače – ponavljanje omogoča vzdrževanje rdeče niti.
Katera dolžina povedi je primerna?
Povedi oblikujemo od osebka k predmetu in prislovnemu določilu. Vmes je osrednji del, ki pove, kaj nekdo dela oziroma kaj se z njim godi – povedek. Če bi brali samo povedke, bi morali dobiti jasno sliko, kaj se je dogajalo v opisu, ki ga podaja besedilo. En povedek je en stavek, stavki gradijo povedi, povedi besedilo. Povezovanju med stavki in povedmi je treba nameniti veliko pozornosti, da ohranimo pozornost bralca.
Če bi otroci imeli življenjske izkušnje odraslih in njihovo motivacijo za učenje, bi bile male otroške glave superračunalniki same po sebi. in Nikomur ne bi nikoli padlo na pamet, da bi razvijal umetno inteligenco.
Za krajšanje predolgih povedi nam pride prav poznavanje omenjene skladnje. Priredni vezniki, kot so namreč, kajti, zato v naslednji povedi omogočajo krasno preoblikovanje besedila v jasnejše zgradbe, ki se vsebinsko lepo dopolnjujejo.
Znanje jezika je za tujce pogosto življenjska nuja., saj Želijo namreč razumeti učiteljico svojih otrok na govorilnih urah ali zdravnika na pregledu.
Včasih pa zadostuje, da med povedmi zgolj postavimo piko.
V glasbeni učilnici so nas čakale naše učiteljice, ki so nas ponovno popeljale v svet ustvarjanja. Mmedtem pa nas je spremljal Blaž, ki je igral na klavir.
Poved je primerno dolga, kadar jo lahko bralec prebere in zajame z očmi, ko jo razume ob prvem branju. Hkrati mora biti vsebinsko tako povezana s povedmi pred in za seboj, da ponovno branje ni potrebno.
Glasno branje šteje
Najbolje preverimo kakovost svojega besedila, če ga preberemo na glas. Mimogrede bomo skrajšali povedi, zamenjali besedni red, prečrtali odvečno besedo. Šteje pa tudi glasno branje besedil drugih avtorjev, ki jih cenimo. Tako namreč ponotranjimo povedi, ki tečejo, vzorce, ki delujejo, in besede, ki nas (lahko) navdihnejo. Naša besedila bodo postaja vse bolj kakovostna. V jedrnato, jasno in živo besedilo ne posežeta ne lektor ne urednik. Zapisano ostane natanko tako, kot smo želeli.
Charles Dickens je vsak dan prehodil tudi do trideset kilometrov in ob tem snoval zgodbe. Švicarski pisatelj Robert Walser je bil prepričan, da lahko človek samo, če hodi, opazi vsako, tudi najmanjšo stvar: otroka, psa, muho, metulja, vrabčka, deževnika, cvetlico, človeka, hišo, drevo, ježa, polža, miš, oblak, hrib, list … Filozof Wittgenstein pa je verjel, da mora bistvenim filozofskim vprašanjem slediti tako z mislimi kot z nogami.
Čas za premislek
Časa nimamo, to je kristalno jasno. Da bi bili naši prispevki kakovostni, predvsem pa, da bi bili mi sami z njimi zadovoljni, si vzemimo čas in nekoliko premislimo, preden jih oddamo. Za premislek – kakršen koli – je najbolje izbrati naravo. Brez slušalk, ob spremljavi ptičjega petja, po možnosti v družbi prijaznega kosmatega prijatelja se rojevajo zamisli, megla v možganih se razkadi, svet je videti lepši in človek bolj optimističen.
V vrvežu vsakdanjega življenja se običajno posvetimo stvarem, ki jih najhitreje dokončamo, ker dobro tečejo. Čemu? Da se lahko lotimo naslednje naloge. Vtis je, da delamo kljukice, ne da bi se zavedali, ali je opravljeno dobro in koristno. Pisanje nam sicer lahko vzame veliko časa, vendar se je zanj smiselno potruditi. Omogoča nam namreč jasnost misli in stališč, krepi številne spretnosti in zdravo samozavest. To so koristi, za katere si je vredno vzeti čas.
Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS
