V začetku novembra smo se odpravili na Resevno, simpatičen hrib v bližini Šentjurja. Po prijetni poti, ki je pretežno potekala po gozdu, smo se na vrhu povzpeli še na razgledni stolp in ugotavljali, do kam seže pogled. Ni bilo ravno idealno vreme, a smo vseeno imeli zanimive razglede. V Planinskem domu smo se okrepčali in poveselili.
Že naslednjega dne smo se odpravili na težko pričakovani pohod na Porezen, ki je zaradi slabega vremena že trikrat odpadel. Tokrat smo ga le osvojili. Pot se je kar vlekla, a razgledi so bili v jasnem in hladnem dnevu čudoviti.
Po postanku v planinskem domu smo se odpravili do Bolnice Franje po še en žig, za ogled pa smo bili že prepozni.
Teden dni kasneje, in sicer dan zatem, ko smo prehodili Levstikovo pot, smo od Podpeškega jezera opravili pohod na Krim. Žal nam je gosta megla zakrivala sicer lepe razglede z vrha. V planinskem domu smo se veselili še enega osvojenega žiga s Slovenske planinske poti.
Od tod smo se podali v Rakitno. Naši pohodi niso le hoja, na njih spoznavamo naravo, kraje, domačine, se tudi izobražujemo in učimo. V Rakitni ob Rakiškem jezeru smo si ogledali repliko slavnega Rakiškega jambora. O njem in njegovi poti nam je pripovedoval Darko Jerina, predsednik TD Rakitna. 64 metrov dolg jambor so daljnega leta 1893 iz orjaške hoje izdelali rakiški gozdarji. Prepeljali so ga do Cerknice, od tam pa preko Rakeka, Planine in dalje po Jamborni cesti preko Studenega, Landola, Razdrtega, Senožeč in Sežane do ladjedelnice Sv. Marka v Trstu.
Naročnik, slovenski ladjar Henrik Jazbec, je namreč potreboval zamenjavo za glavni jambor svoje tovorne jadrnice Bukova dolina, ki je bila močno poškodovana v neurju. Po ravnem so tovor vlekli konji, v klance pa so vpregli vole. To je bil za tiste čase resnično velik podvig. Ob 125-letnici tega dogodka so Rakičani pripravili praznovanje in ob jezeru postavili posnetek tega jambora. Razlika je le v tem, da je bil original izdelan iz 70 m visoke hoje, medtem ko je replika izdelana iz več dreves. Ob njej so informativne table z risbami akademskega slikarja Veljka Tomana in opisi zgodbe o izdelavi, pripravi na prevoz in dolgi poti jambornega velikana, ki je trajala od sredine decembra 1893 do 24. januarja 1894.
Vas zanima več o zgodovini jamborne ceste? Priporočam knjigo Po jamborni cesti … v mesto na peklu Miroslava Pahorja.
Marija Metlika (m.metlika@gmail.com), prostovoljka
