25. in 26. oktobra smo se izobraževalci odraslih ponovno zbrali na Letnem posvetu pod naslovom Zdravi. Prodorni. Prožni.

Domnevala sem, da smo se zbrali vsaj večinoma zdravi. Da smo pa (ne)prodorni in (ne)prožni, se je kmalu pokazalo, še posebno drugi dan, ko smo kljub programskim obetom o možnostih razprave v skupinah ponovno zapravili priložnost, da bi bili argumentirano kritični do odločevalcev, ki brez večjega strokovnega konsenza krojijo politiko IO v državi. Da je ta že nekaj časa vse prej kot zdrava, še posebno do področja IO, pa je vsaj manjšini že dolgo jasno.

Udeleženci posveta smo bili iz vrst IO, večinoma iz LU, za vzorec je bilo zaposlenih v zasebnih organizacijah, predstavnikov združenj in društev … Kljub temam, ki smo jih obravnavali, ni bilo predstavnikov ministrstev za zdravje, gospodarstvo, delo in socialne zadeve, kulturo, da ne omenjam predstavnikov kadrovskih služb in izobraževalcev iz vrst delodajalcev. Sprašujem se, zakaj je tako, da na naših posvetih praviloma ni tistih, ki bolje od izobraževalcev vedo, katere so izobraževalne potrebe v življenju in pri delu, še posebno če je govor o zdravih, prodornih in prožnih zaposlenih, da ne omenjam ranljivih skupin, tistih s posebnimi potrebami in starejših …

Ne vem, o čem bi tekla beseda, če ne bi bilo evropskih sredstev za različne projekte, ki so jih predstavili predvsem predstavniki LU. Seveda je bilo ob vsej hvali po mojem mnenju premalo govora o primerni implementaciji teh projektov v prakso in življenje. Če pa se že implementirajo, se v ozko lokalno okolje, mislim, da velikokrat odkrivamo Ameriko, ker nimamo prav nobenega pregleda, kdaj in čemu kdo razvija katerega od teh projektov … Prepričana sem, da je v večini primerov glavna motivacija predvsem finančna.

Naivno sem pričakovala, da bomo drugega dne vsaj v panelni razpravi rekli bobu bob ter se odkrito in kritično pogovorili s predstavniki MIZŠ in prisotnimi direktorji javnih zavodov, ki so povezani z izobraževanjem.

Moderatorka, sicer profesionalna voditeljica posveta, je bila tudi tokrat po mojem mnenju preveč servilna in previdna pri vodenju razprave, ki je pravzaprav sploh ni bilo. Sodelovala sem v panelu, kjer naj bi bila naša vprašanja namenjena predstavnikom MIZŠ in razmisleku, kakšna je sploh njihova vizija razvoja izobraževanja in umestitve v sistem. Za teme, kot sta sistemska ureditev področja in razmislek o direktoratu za IO v organizacijski shemi MIZŠ, ki je preveč šolsko usmerjena, ni nobenega posluha. Morda bi se morala pohvaliti s katerim od uspešnih projektov, ki smo jih izpeljali v ADS, kot so to naredili drugi? Kakšna škoda za zapravljeno uro praznega besedičenja in servilnosti. Kdaj bo naš pogled na IO enoten in manj povezan s parcialnimi interesi?

Težko je bilo poslušati navzoče direktorje javnih zavodov. Nekateri brez prave vizije in nestrukturiranih načrtov sploh ne vedo, kaj bi počeli z IO. Moderator te skupine bi moral biti neodvisen, vsekakor pa ne iz njihovih vrst, kot je bilo tokrat. Tehtnih vprašanj in kritične razprave seveda ni bilo.

In za konec še v razmislek. Zanimiv bi bil posvet, na katerem bi skušali poiskati odgovore na vprašanja, zakaj smo izobraževalci odraslih pogosto neprodorni, neprožni in servilni. Problem je, da ne vem, kdo bi bili udeleženci …

Ida Srebotnik (drustvoio@gmail.com)