Sedem je pravljično število. Pojavlja se tako v ljudskih kot umetnih pravljicah. V nadaljevanju predstavljam nekaj svojih predavanj in gradiv, povezanih z ljudskim izročilom, slovenskimi običaji in tradicijo. Spoštujmo jo, sicer se bo izgubila …
Slovenske ljudske pripovedi – ljudska kronika
Le kdo je zgradil tako visoke gore? Velikani! Mnogo naših jezer so oblikovale vile ali povodni možje. V davnih dneh je bila naša dežela polna skrivnostnih bitij, ki so živela v gozdu blizu vasi, v gorski votlini, v duplu drevesa. Za vse čase so se zapisala v ljudski spomin. Ljudstvo si je zapomnilo tudi zgodovinska dogajanja in v pripovedih ohranilo svojo resnico o graščakih, kmečkih puntih, turških vpadih … Marsikdaj je ta ljudska kronika drugačna od tiste, ki jo je »minister Gregor velel zapisati«, saj občutljiva ljudska tehtnica nezmotljivo tehta, kaj je dobro in kaj zlo. Rdeča nit vseh ljudskih pripovedi je – resnica!
Šege in pesmi od januarja do decembra
Letne šege se prepletajo z življenjskimi navadami od zibelke do groba. V pesmih in šegah je skrita prava podoba našega naroda: od novoletnih kolednikov, pustnih šem, zelenega Jurija prek kresne noči do jesenskih poljskih del in zimskih praznovanj … Mnoge naše šege imajo tisočletja stare korenine iz indoevropskih časov, ko smo živeli v skupnem kulturnem in jezikovnem prostoru. Če hoče Evropa videti prastaro dediščino, naj jo pride k nam pogledat! Pokažimo svetu, da smo narod z bogatim kulturnim izročilom.
Čar kruha v slovenskem ljudskem izročilu
Na naših tleh pomeni povest o kruhu stoletja stare sanje človeka s trdo in težko zgodovino – tisoč let tlačanstva, tri stoletja turških vpadov, štiri stoletja kmečkih puntov … Kruh mu je pomenil praznik, zdravilo, merilo blaginje, predmet spoštovanja, kruh je bil zanj svetinja. V našem jeziku pomeni isto kot življenje in preživetje. Naš človek je vedno moral priti do kruha in tudi spraviti svojega otroka do kruha ter vedeti, kdo mu bo kruh rezal. Kruh je naš človek vedno povezoval z neko globljo vsebino. Ob vsakem prelomnem času leta – ob oranju, setvi in žetvi, je z raznimi čarodejnimi dejanji poskušal od polj odganjati zle duhove in priklicati dobre sile, ki naj mu prinesejo dobro letino. Pri tem so mu pomagali dobri stari kurent, zeleni Jurij in stari Kresnik.
Dolga stoletja je verjel v čarodejno moč te osnovne hrane. Kruh je ob otrokovem rojstvu pričakal vile rojenice v upanju, da mu bodo namenile čim srečnejšo usodo. Fant je dekletu svojo ljubezen priznal s kruhovim lectovim srčkom. Hlebec kruha je bilo zadnje darilo, ki ga je nevesta dobila od domačih, in prvo, ki jo je čakalo na novem domu. Za rajnega očeta so molili mali hlebčki – vahtiči, ki jih je gospodinja razdelila revnim otrokom ob prazniku vseh svetih.
Današnje pekarstvo, ko se zazre v zibelko svoje dejavnosti, lahko postane most do tisočletja starega izročila.
Čar kamna v slovenskem ljudskem izročilu
Tiha govorica kamna je najstarejši jezik v zgodovini človeštva. Viharji zgodovine so mnogokrat odpihnili kakršnekoli zapise, ohranjeni so le stari kamniti spomeniki, od risb v kamnitih zavetiščih kamenodobnega človeka do mogočnih kamnitih gradenj. Tudi slovenska zgodovina je zapisana v kamen. Začela se je na kamnitem prestolu sredi Gosposvetskega polja. Sledila so stoletja, ko so naši deželi vladali kamniti gradovi. Turško dobo so zaznamovale kamnite kmečke trdnjavice ob taborskih cerkvah. V kamen je naš človek vkoval tudi svojo vero v pravico. Premnogi kruti graščaki in zlobne grajske gospe se še danes kot kače plazijo po kamnitih ruševinah svojih gradov, pravičnemu kralju Matjažu pa so skale gore Pece dale varno zavetje. Še danes je Matjaž v gori Peci, spi ob kamniti mizi, vendar nekega dne se bo prebudil – dragoceno upanje!
Drugi sklop sedmih predavanj – o lesu, vodi in kamnu bo predstavljen v prihodnji, aprilski številki e-Novičk ACS.
Za posamezno (ali več) predstavitev pišite na dusica@kunaver.com. Seznam knjig in gradiv najdete na spletni strani društva Naše gore list.
Dušica Kunaver (dusica@kunaver.com)
Trackbacks/Pingbacks