Naš način življenja ne spodbuja sanjarjenja. Treba je biti ves čas na tleh z obema nogama. Raziskave pa kažejo, da z glavo v oblakih razvijamo številne spretnosti, si približujemo podobe, ki so nam všeč, in tako krepimo samopodobo. Vplivamo na svoje trenutno in prihodnje boljše razpoloženje.
V literaturi je opisana vrsta junakov, ki jih je sanjarjenje dobesedno pokopalo. Miguel de Cervantes je svojega Don Kihota napisal v pozni renesansi. Takrat je začetno prepričanje o preporodu že nadomestilo spoznanje, da so zaupanje v človečnost, vitalizem in znanost le del zgodbe, pogosto zaradi človeške sebičnosti obsojen na propad. Sanjarila sta tudi Ema Bovary in Raskolnikov, pa sta to drago plačala. Nas torej tudi seznam knjig za domače branje skuša usmeriti v prepričanje, da se sanjarjenje ne samo ne splača, ampak tudi ne spodobi?
V spletni izdaji časopisa The New York Times je objavljen zanimiv prispevek o učinkih sanjarjenja. Na Harvardu so razvili aplikacijo za spremljanje trenutnih misli uporabnikov. Ugotovili so, da ljudje skoraj enako pogosto kot o stvareh, ki se niso zgodile, razmišljajo o tistih, ki so se, in da jih to onesrečuje. Izkazalo se je tudi, da odraslim misli tavajo tudi do 47 % časa, ko so budni. Sanjarjenje je vznemirjalo znanstvenike že prej. Za očeta tovrstnih raziskav velja Jerome L. Singer. Pred skoraj sedemdesetimi leti je definiral izraz ‘pozitivno konstruktivno sanjarjenje’ in ga razlikoval tako od porajanja tesnobnih in negativnih misli kot pomanjkanja zbranosti. Meja med vsemi tremi je pogosto zabrisana, pretresljivo pa je, da so, kot kažejo raziskave, sanjači manj srečni.
Psihologi uporabljajo pozitivno konstruktivno sanjarjenje kot terapevtski pristop k izboljšanju dobrega počutja. Vendar ni preprosto – številni posamezniki ne znajo sanjariti. Ne vidijo smisla v nesmiselnem, neurejenem tavanju misli. Ko se pričakuje navidez nesmiselno ravnanje, ostanejo brez zamisli. Ena najnovejših raziskav je pokazala, da mora biti konstruktivno sanjarjenje navezano na pojme, ki se zdijo posameznikom pomembni in jih vidijo v pozitivni luči. Namerno sanjarjenje je učinkovitejše, če je povezano s priljubljenimi dejavnostmi: pisanjem, risanjem, igranjem inštrumenta, podobami iz narave. Več čutov ko je vključenih, bolj žive podobe se nam prikazujejo.
Tako usmerjeno sanjarjenje lahko postane ena naših dobrih navad. Vsak dan nekaj minut sanjarimo, tako bomo dobili zamisli za reševanje življenjskih izzivov. Postali bomo mirnejši in bolj v stiku s seboj.
Morda je zaradi skupinskega sanjarjenja nastal prvi znanstvenofantastični roman. Mary Shelley je namreč v družbi romantičnih intelektualcev (poleg njenega moža in sestre sta bila v druščini še pesnika Byron in John William Polidori) sodelovala v zanimivem izzivu. Na počitnicah ob Ženevskem jezeru so se deževnega dne zabavali ob branju grozljivk. Byron je predlagal, naj se vsi preizkusijo v pisanju tega žanra. Maryjin osnutek se je pozneje razvil v enega prvih tovrstnih romanov – nastal je Frankenstein.
Brez sanjarjenja ne bi bilo fantazijskih romanov. Harry Potter je bil za J. K. Rowling sprva izhod iz dolgčasa, saj si ga je zamislila, medtem ko je čakala vlak, potem pa tudi rešitev iz življenjskih težav, saj jo je rešil revščine. Na podobne načine so nastale številne druge zamisli, rešitve in inovacije. Si torej lahko predstavljate svet brez sanjarjenja?
Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS
