V IO pri nas se v praksi srečujemo z dvema skrajnostma. Če smo z ustanovitvijo ACS pridobili celo mavrico sodobnih vzorčnih primerov izobraževalnih programov za odrasle, kot so npr. študijski krožki, PUM-O, UŽU itn., na drugi strani v formalnem IO še vedno doživljamo povečini povsem klasično poučevanje (ali le svetovanje) in ponekod zgolj (bolj ali manj) posodobljeno organizacijo izobraževanja. Sodobna andragoška teorija poučevanja se v življenjskih situacijah srečuje z različnimi praksami, v stiku učitelja z odraslim učencem je še vedno premalo načrtnega usmerjanja k samostojnemu učenju, ni časa npr. za spodbujanje k problemskemu učenju in vsem drugim potem, ki porajajo v človeku veselje do učenja.
Ko gre za proučevanje učenja in poučevanja, pri nas gotovo najprej pomislimo na prof. ddr. Barico Marentič Požarnik. Kot profesorica na FF in prva predstojnica tamkajšnjega CPI si je desetletja prizadevala, da bi v univerzitetnih izobraževalnih programih več časa namenjali pedagoško-andragoškemu izobraževanju učiteljev in jih tako usposobili za kakovostnejšo učno prakso. Vso strokovno raziskovalno pot pa je namenjala prav proučevanju učenja. Od prvega objavljenega dela Dejavniki uspešnega učenja (1976) do danes je v obsežnih in številnih študijah obravnavala predvsem različna vprašanja učenja in izobraževanja, središče njene obravnave so bili učeči se in učitelji, ki učence usmerjajo in vodijo na poti k samostojnemu učenju. Svoja spoznanja je nenehno vpeljevala v šolsko prakso, a spreminjanje te žal ni ravna in hitra pot. V letih, ko sem na ZRSŠ vodila področje strokovnega izpopolnjevanja pedagoških delavcev, sva pogosto sodelovali. Učitelje je seznanjala s sodobnimi pojmovanji učenja in jih vpeljevala v nove strategije poučevanja, kot npr. v procese akcijskega raziskovanja, izkustveno in problemsko učenje, pedagoške delavnice idr. z namenom, da bi jih uporabljali tudi v svoji učiteljski praksi. Poudarjala je, da učitelj ni le prenašalec znanja, njegova naloga je spodbujati razvoj učenčevih potencialov.
Zadnje njeno delo je ponatis prenovljene in dopolnjene publikacije Psihologija učenja in pouka (DZS 2018, prva izdaja DZS 2000) s pomenljivim podnaslovom Od poučevanja k učenju. Kaj je torej cilj učiteljevega sodelovanja z učencem? Že v uvodu avtorica zapiše, »da je učenje tem bolj uspešno, čim bolj je aktivno, življenjsko in vpeto v reševanje za učenca pomembnih problemov« ter da »postaja učenje učenja eden najpomembnejših ciljev izobraževanja« (str. 5). Ta misel se kot moto prepleta v vseh poglavjih publikacije. V nadaljevanju želim predstaviti in poudariti v njenem delu zlasti področja, ki so zanimiva z vidika IO.
Več ...
Zatem se že bolj približa vprašanjem, ki zadevajo tudi neposredno poučevanje. V poglavju o pomnjenju in pozabljanju nas bo zanimalo, kako povečati trajnost znanja, kako izboljšati pomnjenje bolj in manj smiselne snovi, kako na to vplivajo čustva. Posebno poglavje je namenjeno učenju kot reševanju problemov. Ob takem pouku je namreč znanje trajnejše in uporabno tudi v novih situacijah, učenci so bolj motivirani, razvijata se samostojnost in kritičnost. Razumljivo je, da nastajajo tudi pomisleki, češ da tak način učenja zahteva preveč časa itn. Avtorica se zadrži tudi ob ustvarjalnosti in učenju ter naniza nekatere nasvete za razvoj ustvarjalnega mišljenja. Učitelj naj spodbuja vprašanja učencev in različne poti pri reševanju nalog, sodelovanje pri skupnem ustvarjanju. Ustvarja naj ozračje, v katerem se učenci ne bodo bali neuspeha. Med metodami spodbujanja ustvarjalnosti najdemo tudi metodo šestih klobukov po De Bonu. V procesu učenja učenci odkrivajo lasten način spoznavanja, postopno uravnavajo lastno učenje in si s prejšnjimi izkušnjami pomagajo v podobnih situacijah. Transfer, prenos znanja na nadaljnje učenje, je pri šolskem učenju premalo učinkovito, meni avtorica. Več transfera je mogoče doseči pri IO. S poučevanjem posredujemo tudi sistem stališč in vrednot. Ali se dovolj zavedamo vplivov socialnega učenja ali učenja z opazovanjem? Pa vpliva čustev na učenje? Ko sem bila pred leti na številnih seminarjih v stikih z učitelji, ki so poučevali odrasle, me je zanimalo tudi njihovo mnenje o tem, kako čustva motivirajo odrasle za učenje. Presenetilo me je mnenje mnogih, da čustva niso povezana z učenjem.
V nadaljevanju avtorica opozarja tudi na posebnosti v IO. Omenja dejavnike, zaradi katerih se odrasli odločajo za nadaljevanje izobraževanja: so zrelejši in samostojnejši in sami lahko presodijo, ali so zmožni nadaljnjega izobraževanja in ali ga želijo. Vplivajo tudi izkušnje iz njihovega dosedanjega izobraževanja. Ko piše o umskih sposobnostih, navaja različne poglede na razvoj sposobnosti v odraslosti in starosti. Življenjski in poklicni problemi zahtevajo drugačne sposobnosti pri reševanju problemov. Pri tem je potrebna praktična inteligentnost in modrost. Podrobno so razčlenjeni stili spoznavanja, ki naj jih učitelj upošteva in hkrati učencem ponudi načine za spoznavanje lastnega stila. Preveri pa naj tudi predznanje, kar ddr. Požarnikova ilustrira z mislijo (David Ausubel, str. 173), da »je najvažnejši posamezen dejavnik, ki vpliva na učenje, to, kar učenec že zna«.
Ustavimo se še pri »učenju učenja«, kot ga predstavi avtorica, saj je tema posebej zanimiva tudi z vidika učenja in IO. Od tega, kako se zna posameznik učiti, je v veliki meri odvisna njegova uspešnost. V posebnem poglavju spoznamo najpomembnejše učne strategije, podrobneje pa strategije uspešnega branja, učenje iz učbenikov in drugih virov, učenje s poslušanjem, učenje z miselnimi vzorci in pojmovnimi mrežami. Strategije so povezane z osebno usmerjenostjo in motivacijo za njihovo razvijanje. Doseči želimo samostojno uravnavanje lastnega učenja, zato naj tudi vsak učitelj s svojim ravnanjem spodbuja kakovostno samostojno učenje (str. 178–194).
Širše je razčlenjena motivacija v odnosu do učenja ter njuna povezanost. Vemo, da je motivacija lahko notranja, storilnostna, zunanja. Beremo o radovednosti in zanimanju, o vrednotah in ciljih, o pohvali in graji, o vzrokih za uspeh ali neuspeh itn. Spoznamo model kakovostnega motiviranja učencev. Pri naštevanju stopenj kakovostnega motiviranja pa najdemo na prvem mestu »analizo udeležencev«, kategorijo, ki smo jo posebej poudarjali, tudi kadar smo govorili o odraslih udeležencih izobraževanja. Pa tudi, naj bi učitelj znal presoditi, kakšne so individualne razlike med udeleženci, tudi po vrsti in stopnji motiviranosti.
Ko piše o socialnopsiholoških dejavnikih učenja, se avtorica dlje časa zadrži pri vlogi učitelja in njegovih osebnostnih lastnosti. Opozarja na vpliv učiteljevih pojmovanj in pričakovanj ob komunikaciji (kaj se dogaja v učiteljevi glavi?). Učence naj učitelj spodbuja s sodelovalnim učenjem, vzajemnim poučevanjem, tutorstvom. V posebnem poglavju piše o učenju in poučevanju oseb s posebnimi potrebami, zatem predstavi še različne poglede na preverjanje in ocenjevanje znanja. Med drugim predstavi alternativne načine preverjanja in ocenjevanja, in sicer samoocenjevanje, samostojno sestavljanje pojmovnih mrež, kolegialno ali vzajemno ocenjevanje, skupinsko ocenjevanje, reševanje praktičnih primerov, ocenjevanje izdelkov, ocenjevanje dnevnikov in zapiskov, ocenjevanje izdelkov in dokumentov iz portfelja, listovnika. Nekateri od teh postopkov se pri IO že uporabljajo.
Izraza učitelj in učenec najlepše, najbolj trdno predstavljata proces učenja in poučevanja, tudi ko gre za odrasle.
Učenje v prihodnosti bo inovativno in v marsičem drugačno od današnjega. Po nemškem strokovnjaku Karlu Heinzu Flechsigu je avtorica knjige povzela bistvene značilnosti (str. 300). Učenje za prihodnost naj ne bo:
- le vodeno, ampak tudi samostojno (vsakdo naj samostojno uravnava svoj proces učenja);
- le šolsko, ampak tudi zunajšolsko (formalno in neformalno);
- le spoznavno, ampak tudi čustveno in socialno;
- le zgodnje, ampak vseživljenjsko;
- le prilagajanje (danemu), ampak tudi predvidevanje novega;
- le individualno, ampak tudi institucionalno, družbeno, sodelovalno.
Seveda bo tudi učitelj prihodnosti potreboval drugačno znanje in usposobljenost.
Avtorica v zaključku navaja, da je knjiga zasnovana kot učbenik. V poglavja vnaša vprašanja za premislek, strokovno literaturo za dodaten študij, vaje in naloge za bralca, tudi vprašalnike in svoje komentarje. Dodati moram, da je knjiga več kot le učbenik, predstavi nam celovit in sodoben pogled na učenje in poučevanje. Tudi ni namenjena le študentom, pedagogi in andragogi lahko poglobljeno črpamo iz predstavljenih poglavij. Naj dodam, da sem pred leti ob pripravah na seminarje za učitelje, ki so poučevali odrasle, skrbno proučila posamezna poglavja iz prve izdaje knjige, poiskala novosti ter mnoge uporabila. Pa še to. V knjigi sta uporabljena izraza učitelj in učenec. Menim, da sta to izraza, ki najlepše, najbolj trdno predstavljata proces učenja in poučevanja, tudi ko gre za odrasle.
V publikaciji ddr. Barice Marentič Požarnik bomo vsi našli dragocene spodbude in zamisli, ki nam bodo pomagale pri iskanju drugačnih poti tako pri svojem učenju, samoizobraževanju kot tudi poučevanju.
Marija Velikonja (mvelikon@gmail.com), ADS
