Kako naravo vključiti kot partnerico v izobraževanju odraslih? Kako spodbuditi zelene kompetence ne le z vsebino, temveč z načinom izvedbe, odnosi in izkustvom? Na ta vprašanja je odgovarjal program strokovnega usposabljanja, ki je v maju in juniju pritegnil izobraževalce odraslih. Njegov namen je bil opremiti udeleženece z znanjem in veščinami za izvedbo javnoveljavnega programa Odkrivajmo moč narave v svojih lokalnih okoljih.
Program v obsegu 32 ur je bil zasnovan večplastno:
- z uvodnim srečanjem v učilnici, ki je osvetlilo konceptualna izhodišča javnoveljavnega programa in udeležence opremilo s prvimi vsebinskimi znanji,
- s terenskim delom, kjer so udeleženci vstopili v naravni prostor kot učenci, opazovalci, raziskovalci in ustvarjalci,
- s samostojnim delom z gradivom, ki je ponujalo tako teoretski okvir kot praktične naloge in vprašanja za refleksijo,
- ter z zaključnimi skupinskimi predstavitvami, ki so omogočile sodelovalno sintezo vseh pridobljenih informacij in spoznanj.
Usposabljanje je preseglo enosmerni prenos znanja in ponudilo prostor skupnega učenja. Udeleženci so bili povabljeni k aktivnemu soustvarjanju, refleksiji in pripravi za prenos vsebin v svoje okolje. Pokazalo se je, da narave ni treba učiti kot vsebino – lahko jo povabimo kot sopotnico v učnem procesu.
Narava kot izziv in zaveznik
Posebno vrednost programa je pomenil terenski del, izpeljan na Uskovnici. Narava se je pokazala v svojih mnogoterih razsežnostih – kot prostor, vsebina in soudeleženka pri učenju. Terenska izkušnja je udeležencem omogočila, da so teoretske koncepte spoznali v praksi ter se pri tem tudi čustveno povezali z obravnavano tematiko.
Razporeditev srečanj je bila fantastična ‑ kombinacija samo enkratne poti v Ljubljano (vedno težje se odpravimo), terenskega dela in zadnjega srečanja na daljavo. Teren je bil pa sploh super.
Delo na terenu je bilo zasnovano večdimenzionalno: v prvem delu so sodelovali strokovnjaki, ki so kot izkušeni poznavalci okoljske problematike prispevali dragocen uvid v kompleksnost naravovarstvenih vprašanj.
V drugi fazi je sledila refleksija udeležencev, ki je temeljila na uporabi t. i. resnih iger. Te so udeležencem omogočile, da so izkustveno spoznali dinamike, ki se odvijajo v resničnem življenju in kjer lahko posamezni interesi vodijo v izčrpavanje skupnih virov. Tak pristop je spodbudil razmislek o tem, kako lahko lastna dejanja vplivajo na skupnost in naravno okolje, ter omogočil diskusijo o etičnih dilemah in odgovornosti.
Že sam način izvedbe programa Odkrivajmo moč narave je udeležencem ponudil zgled, kako zasnovati učni proces, ki ni le informativen, temveč tudi transformativen. Večplastna zasnova – z izmenjavo med učilniško, spletno in terensko izvedbo, kombinacijo samostojnega in sodelovalnega dela, prepletom teoretskih vsebin, izkustvenih dejavnosti in reflektivnih pristopov – je ustvarila dinamičen in vključujoč učni prostor. Program je tako sam postal primer dobre prakse, kako učenje načrtovati celostno, z mislijo na različne učne pristope, na pomen čustvene vpletenosti, fizičnega prostora, interdisciplinarnega sodelovanja in trajnostne naravnanosti. Udeleženci so ga doživeli ne le kot vir vsebine, ampak kot model, ki ga lahko prenesejo in prilagodijo v svoja okolja pri delu z različnimi ciljnimi skupinami.
Sklepna sinteza: raznolikost kot prednost
Zaključne predstavitve skupinsko izdelanih izvedbenih načrtov za izvajanje programa so jasno pokazale, da je bila raznolikost pristopov dodana vrednost usposabljanja. Vsaka od njih je ponudila dragocen pogled na to, kako kompleksno in kontekstualno mora biti učenje, če želimo, da je resnično transformativno. Čeprav so bila izhodišča za pripravo naloge enaka za vse, je vsaka od skupin pripravila čisto samosvoj izdelek.
Predavatelji
Dr. Nevenka Bogataj (Andragoški center Slovenije) je oblikovala in strokovno vodila program. Bila je nosilka uvodne in zaključne delavnice, povezovalka vsebin in refleksije. Udeležence je uvedla v teme trajnosti in jim pomagala osmisliti proces skozi celoten program.
Mihaela Anclin (UPI Ljudska univerza Žalec) je izpeljala vsebinsko celoto o vodi kot naravni dobrini, kulturnem in ekološkem pojavu. Predstavila je tudi metode za obravnavo teme vode v izobraževanju odraslih.
Tomaž Bregant je sodeloval kot izkušen praktik na uvodnem terenskem dnevu na Uskovnici, kjer je udeležence seznanil s pomenom Alpske konvencije, izzivi življenja v Triglavskem narodnem parku in z lokalnimi vidiki trajnosti.
prof. dr. Matej Ogrin (Filozofska fakulteta UL) je bil odgovoren za poglavje o energiji in trajnostni mobilnosti. Z obilico znanja in pronicljivega mišljenja je opredelil, kako razumemo vire energije, njihovo rabo in vplive, ter kako mobilnost načrtovati trajnostno.
Ema Meden (ACS) in Sabina Belc (Mladinski svet Slovenije) sta sodelovali kot izvajalki izkustvenega učenja na temo sodelovalnosti. Udeleženci so se skozi praktične vaje seznanili s pomenom vzajemnosti, soodvisnosti in skupinskega delovanja – ključnimi elementi trajnostnega pristopa v učenju.
Prva skupina je izhajala iz vprašanja kaj obravnavati – izpostavili so teme, kot so mobilnost, onesnaževanje, sodelovalnost. Svoje delo so gradili na vsakdanjih navadah udeležencev in njihovem ekološkem odtisu, ob tem pa identificirali lokalne partnerje za sodelovanje.
Druga skupina je delo oblikovala okoli specifične ciljne skupine – zapornikov. Obravnavali so možnosti za nadomeščanje mobilnosti s srečanji na daljavo ter razprli pomen narave v zaprtih okoljih – kako naravo in njene zakonitosti vendarle vnesti kot vir sprostitve in priložnost za prenos zakonitosti ekosistema v razreševanje konfliktnih situacij.
Tretja skupina je ponudila zelo konkretne primere iz prakse z jasnim prostorskim okvirom. Poudarili so pomen majhnih korakov (npr. prilagajanje porabe vode), ki so v zmožnostih posameznika in omogočajo dejavno odzivanje brez občutka nemoči ob globalnih izzivih.
Zahvale za uspešno izvedbo programa veljajo tako udeležencem kot predavateljem.
Dr. Nevenka Bogataj (nevenka.bogataj@acs.si) in Erika Švara (erika.svara@acs.si), obe ACS
