10. decembra smo študentje in študentke magistrskega programa andragogika na FF Univerze v Ljubljani prejeli priznanje za dosežke in udejstvovanje na področju obštudijskih dejavnosti. Sodelovali smo namreč v projektu Muzej v skupnosti 2.
Projekt je bil rezultat sodelovanja med FF in ALUO. Njegov cilj je bil povezati skupnost soseske Fužine z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Študenti smo sodelovali v sklopu predmeta Skupnostno izobraževanje pod mentorstvom dr. Nives Ličen. Študente in študentke ALUO je mentoriral prof. Boštjan Botas Kenda. Oboji smo sodelovali z muzejsko svetovalko Majo Šuštaršič, predstavnico MAO.
Teoretske temelje smo dobili od prof. Irme Potočnik Slavič in prof. Simona Kušarja. Pretvorili smo jih v praktično ustvarjanje socialne inovacije s skupnostjo za skupnost.
Številni izzivi
Skupine so bile sestavljene heterogeno, kar je predstavljalo nenehen izziv. Vsaka skupina je skrbela za poseben projekt. Študentke in študenti andragogike (FF) in ALUO smo bili časovno omejeni, a dela je bilo veliko. Izzivov in težav tudi.
Vsi smo hoteli ustvariti nekaj, kar bi skupnost potrebovala. Izhajali smo iz polstrukturiranih intervjujev s prebivalci soseske Fužine. Kar izrazijo prebivalci, pa se lahko izrazito razlikuje od mnenja tistih, ki tam ne živijo. Prva težava naše skupine je bila, kako spojiti obe možganski polobli naše skupine, da se bosta interdisciplinarno dopolnjevali in hkrati skupaj reševali izzive. Kako prepričati študente ALUO, da imamo določeno predznanje na tem področju in da nam lahko zaupajo? V MAO so imeli visoka pričakovanja. Mi pa smo želeli ostati zvesti osnovnemu cilju: zagotoviti javno dobro za prebivalce soseske.
Zaupanje je ključ
Medsebojno zaupanje se je sčasoma krepilo. Premagali smo največji izziv današnjega časa: sprejemati in spreminjati drugačnost v bogat in dragocen zaklad. Če mu dovolimo, poveča vrednost človeškega kapitala, vzpostavi most med ljudmi. To je neprecenljivo.
Naša skupina se je soočala tudi s starostnimi razlikami, saj sem sama starejša študentka, ki ima za sabo določene življenjske prehode in izkušnje. Za druge v skupini je bila to dodatna oviro. Veliko vzajemne potrpežljivosti, razumevanja in sprejemanja je bilo potrebnega, da smo lahko uspešno prispeli na cilj. Prav te izkušnje so najdragocenejše. Če imamo pogum, da se skupaj prebijemo čez ovire, bo trud zagotovo poplačan.
Neprecenljiva pomoč mentorice
Ob vseh teh prehodih nam je mentorica dr. Nives Ličen vedno stala ob strani. Svetovala nam je in nas vodila. Njeni pomisleki in pripombe so doprinesli svežino, ki jo lahko nudi samo strokovnjak. Nepogrešljiv element uspeha je mentoričina globoka notranja humanost.
Vsi ti in še mnogi drugi elementi so prispevali k našemu uspehu. Upam, da bo tudi za prihodnje projekte značilna vsestranska heterogenost. Sprejemanje in vrednotenje drugačnosti ter njeno preoblikovanje v dodano vrednost predstavlja temelje svetovnega miru in zdrave družbe. K temu vsi stremimo in za to smo vsi odgovorni.
Klementina Berginc Nonino (kb47696@student.uni-lj.si), študentka andragogike