Do leta 1992 mi ime Peter Jarvis ni nič pomenilo. Nisem ga poznala, saj je bilo moje delovno področje drugačno. Z andragogiko sem se sicer srečala med svojim drugim študijem, raziskovalno šele pozneje. V letu 1992 je bil Peter Jarvis le eno izmed imen mentorjev, ki so prevzeli to vlogo na mojem doktorskem študiju znotraj programa TEMPUS. Ko sem se pogovarjala z mentorjem in drugimi, ki so delali v IO v Angliji, sem ugotovila, da imajo o Petru Jarvisu precej različno mnenje. Za ene je bil velik strokovnjak v IO, za druge nekdo, ki se na tem področju šele uči. V tem kontekstu sem najpogosteje slišala oznako: »Česar Peter ne pozna, o tistem piše.«
In potem sem prišla k njemu na Univerzo Surrey v Guildford in ga spoznala. Bil je neverjetno dinamičen, deloven, odprt, prijateljski in ponosen na svoje študente. Za vsakega je vedel, kje je, kaj dela in v čem je dober. Venomer je govoril, da je zadovoljen človek. Pravzaprav je bil njegov izraz ‘blessed’ – blagoslovljen, ker ima toliko prijateljev. Nekdo je o njem zapisal, da se Peter težko odpove brezplačni letalski vozovnici. Gotovo je nekaj resnice na tem. Rad je predaval, postavljal izzivalna vprašanja in užival v diskusiji, ki se je razvila. Rad je potoval. To mu je omogočalo vpogled v različne države, kulture in različne sisteme izobraževanja odraslih. O tem se je pogovarjal, bil je zvedav, veliko je spraševal. Vse to je ponotranjil, premislil, pretehtal in se začel naprej razgledovati. V tem kontekstu ima poved »Česar Peter ne pozna, o tistem piše,« čisto drug pomen. Izzveni kot izziv. Bil je radoveden, hotel je vedeti. Če je hotel vedeti, je moral spraševati, raziskovati, brati, se pogovarjati, predavati, pridobivati povratne informacije, ustvarjati … In ustvaril je toliko! Ko je lahko, je pisal vsak dan, skoraj tako kot Ernest Hemingway. Če ni nečesa napisal, je bil zanj dan izgubljen in ga je moral nadoknaditi. Vendar proti koncu tudi to ni bilo več mogoče. Počasi se je izgubljal. Človek, ki je bil metodistični duhovnik in je s ponosom pripovedoval, da še vedno ‘služi’, človek, ki je napisal več kot ducat knjig in soustanovil ter 35 let urejal International Journal of Lifelong Education, je utihnil. Kot je zapisal Linden West: »Peter Jarvis predstavlja generacijo, ki je bila predana dialoškemu izobraževanju odraslih kot podlagi za boljši svet. Najboljši način, s katerim se mu lahko poklonimo, je ta, da si naprej prizadevamo v dandanašji distopiji.«
Vendar … Dialoga s Petrom ne bo več, ne bo več pogovorov, ki bi se začeli z besedami: »Ja, Peter, že, že, ampak …« Ostaja tišina.
Doc. dr. Vida A. Mohorčič Špolar (vida.mohorcic-spolar@guest.arnes.si)
Trackbacks/Pingbacks