ZIK Črnomelj ima nove prostore. Še preden so bili dokončno okrašeni in uradno odprti, se je v novi veliki dvorani nekdanje policije zdaj pa belokranjske osi učenja zbrala množica ljudi. To je bilo morda prvič po dveh letih vsiljene osamitve zaradi pandemije. Še smo imeli maske, še smo pazili na razdaljo, a upali smo biti skupaj in naše oči so se smejale. Hvala županu, g. Andreju Kavšku, da je podprl dolgoletna prizadevanja stalne ekipe ZIK-a. S tem je odprl vrata v prihodnost na podlagi dobrega dosedanjega dela.
Dogodek je vodil Tadej Fink, ki je gostíl sodelavko, mag. Ireno Bohte, mentorico študijskega krožka Orhideje in vezenine, ter domačina Jerneja Kavška, ki je oblikoval knjigo z naslovom Divje rastoče orhideje Bele krajine. Izdelki krožkaric so prireditev tiho spremljali ob robu dvorane in so bili dihjemajoči. Govorili pa smo zlasti o knjižici. V njej so vezilje in članice krožka skromno podpisane prav na koncu, zato naj jih ta prispevek postavi v uvod odmeva na dogodek: to so gospe Antonija Dvojmoč, Tatjana Flajnik, Tatjana Jakofčič, Anica Jesih, Maja in Mira Madronič, Marija Marušič, Vida Mesarič, Marija Kolbezen, Nives Rauh, Iva Simčič, Verica Šikonja, Antonija Šterbenc, Sonja Šuster, Tatjana Žlak in Marija Žunič. Nekatere so iz Črnomlja, druge iz drugih krajev v Beli krajini.
Domačin Jernej Kavšek podrobno pozna rastišča orhidej oz. kukavic, kot jih imenujemo pri nas. Našel je kar 45 vrst in podvrst ter jih zbranim predstavil podrobno, s slikami in karto nahajališč. Živo je opisoval njihove posebnosti oblike in barve. Dodal je osebna doživetja njihovega iskanja in opazovanja. Eno od njih, ki je posebno redka in značilna za Mediteran, redno obiskuje. Išče razloge za to, da je vedno le ena, hkrati pa opaža raznolikost kukavic, vpliv sušnih in vročih let nanje ter posledice opuščanja košnje. Knjiga ima kar 120 strani, ob fotografijah pa najdemo tudi sliko vezenine, ki kukavico oponaša. Tudi za to je potrebno precizno opazovanje, posnemanje, nato pa vezenje, ki ga danes le redkokdo še zna. Ne gre torej za sledenje tujemu zgledu, ampak naravi in visoko raven pozornosti, ustvarjalnosti in lepote.
Dogodek in knjižica sta le viden odtis nečesa globljega, v času sprememb posebno dragocenega in težko opisljivega. Gre za vezi med seboj in z okoljem, kar je vse od leta 1993, ko so se študijski krožki v Sloveniji pričeli, eden njihovih bistvenih elementov. V Črnomlju študijski krožki delujejo prav od prvega leta dalje in v tem ne le odlično uspevajo, ampak skoraj z vsakim novim izdelkom dodajo še nekaj več. Tokrat je to popis belokranjskih kukavic, zato na prireditvi ni presenetil obisk vidnega slovenskega botanika dr. Nejca Jogana.
Še preden je ACS pričel načrtno spodbujati opazovanje narave in sprememb v njej, so sodelavci ZIK-a odtis agrarne preteklosti že odkrivali, posodabljali in prenašali v prihodnost. Narava obkroža majhna naselja, v katerih živi vsaj pol slovenskega prebivalstva in je bila posebej dragocena ob pandemiji, zato je pravzaprav logično odtisnjena vsaj v naš prosti čas. Ni pa logično ali prav lahko preliti divje rastočih orhidej v umetniško okrašeno blazino, ovratnik, obleko ali predpasnik, kar so napravile belokranjske vezilje. Najprej zato, ker tega ne moreš čisto sam (tokrat je obliko rastlin in cvetov opazoval strokovno podkovani g. Kavšek), potem pa zato, ker mnogi nismo dovolj potrpežljivi in precizni, da bi znali vesti. Podobno delajo v Idriji, tudi tam nekateri s pomočjo študijskih krožkov, kar smo lahko spoznali na tamkajšnji Karavani študijskih krožkov. Ob novi knjižici naj spomnimo tudi na zbornik o belokranjskih vezeninah, ki ga razumemo kot predhodnika v povezovanju motivov narave z vezeninami, tokrat nadgrajeno z ekološkim spoznavanjem kukavic.
Opazovanje okolja dejansko postaja vse pomembnejše. Ne tisto, ki ga namesto nas izvajajo in interpretirajo novinarji, ampak tisto, ki smo ga vešči sami. Zato ima lok razvoja študijskih krožkov v Beli krajini širšo družbeno vrednost. Vabi javnost k branju in novim idejam za učenje v obdobju pritiskov, na katere se lahko odzivamo le kot skupnost: pandemija, segrevanje, po novem še vojna. Segrevanje spreminja bivalne razmere ne le nam, ampak tudi orhidejam. Stik z naravo in umetnost zato želim razumeti ne le kot veščino in znanje (o kukavicah, vezenju in podobno), ampak tudi kot lek, zdravilo nemiru in negotovosti, ki ga grobi dogodki sprožajo, saj prej povezujeta kot ločujeta. Prav to je bilo na dogodku z veliko udeležbo zagotovo čutiti. Še nekaj velja omeniti. Ga. Bohte je študijski krožek Orhideje in vezenine nadgradila v pravilno dokumentiran pisni izdelek ter mu dodala vrednost ne le z botaničnim popisom in predstavitvijo belokranjskih kukavic, ampak tudi s prevodom, ki sta ga opravili Gill Wraight in Zvonka Šterbenc. To delo ni bilo lahko, ker je knjižica pravzaprav strokovni zbornik s kopico specifičnih izrazov, zato je bilo lepo slišati, da so nekateri prevodi tudi prva angleška poimenovanja pri nas opaženih rastlin. O krhkih ravnotežjih družbe z naravo v Beli krajini bo tako izvedela tudi mednarodna javnost. Vabljeni, da si knjižico in nekaj slik z dogodka ogledate na spletni strani ZIK Črnomelj.
Dr. Nevenka Bogataj (nevenka.bogataj@acs.si), ACS
